Page 97 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 97
Osnove motivacijskega intervjuja

Kasneje so to posodobili v naslednje sklope (Rollnick idr., 2008; Rosen-
gren, 2009):

– Upreti se refleksu urejanja drugih. Ljudje, ki delujejo na področju po-
moči drugim, imajo običajno močno željo urejati, pozdraviti, prepre-
čiti škodo in promovirati zdravo življenje. Ta namen ima lahko več-
krat obraten učinek, torej da rezultati teh želja niso tako dobri, kot
bi si želeli. To ne pomeni, da je z ljudmi, ki prejemajo pomoč, nekaj
narobe, da so neposlušni, leni ali živijo v obupnem zanikanju. Tak-
šne razlike so bolj posledica tega, da se ljudje upiramo prepričevanju,
še posebno, če smo razdvojeni. Ambivalentnost velikokrat rezultira v
vztrajanju v sedanjih okvirjih delovanja (Rollnick idr., 2008; Rosen-
gren, 2009).
Obrambe (odpor) predstavljajo aktiven proces, ki se sproži, kadar ne-
koga zasujemo z razlogi za spreminjanje. Študije so pokazale, da ne-
katera vedenja terapevtov jačajo obrambe in odpore. Med temi so:
prepričevanje klienta, da ima problem, utemeljevanje dobrih strani
spremembe, poučevanje klienta, kako naj se spremeni, in opozarja-
nje na posledice, ki bodo sledile, če se klient ne spremeni (Rollnick
idr., 2008).

– Razumevanje klientove motivacije. Klientovi razlogi za spremembe
bodo sprožili spremembe vedenja. Zato terapevta zanimajo klien-
tove skrbi, vrednote in motivi, pri čemer mora paziti, da ne vsiljuje
svojih. Postopoma klienta usmerja k osveščanju razkoraka med tem,
kaj si želi zase, in tem, kako njihovo sedanje vedenje vpliva na to.
Klient mora biti tisti, ki ubesedi razloge za spremembo – ne terapevt
(Rollnick idr., 2008; Rosengren, 2009).

– Poslušanje klienta. Motivacijski intervju vključuje najmanj toliko po-
slušanja kot informiranja. Morda je normalno pričakovanje, da ima
strokovnjak odgovore na vprašanja in jih bo posredoval klientu, a ko
gre za spreminjanje vedenja, odgovore najdemo pri klientu. Da jih
najdemo, je potrebno precej poslušanja. Dobro poslušanje je kom-
pleksna klinična veščina in je veliko več kot le postaviti vprašanje in
biti tiho, dokler klient ne odgovori. Dobro poslušanje vključuje empa-
tijo, sprejemanje, optimistično držo (Rollnick idr., 2008; Rosengren,
2009).

– Jačanje klienta. Klientu pomagamo raziskovati, kako lahko sam spre-
meni stvari na bolje. Njegove lastne ideje in viri so ključnega pomena.
Klient je terapevtov svetovalec pri tem, kako naj se mu pomaga, da

95
   92   93   94   95   96   97   98   99   100   101   102