Page 97 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 97
Osnove motivacijskega intervjuja
Kasneje so to posodobili v naslednje sklope (Rollnick idr., 2008; Rosen-
gren, 2009):
– Upreti se refleksu urejanja drugih. Ljudje, ki delujejo na področju po-
moči drugim, imajo običajno močno željo urejati, pozdraviti, prepre-
čiti škodo in promovirati zdravo življenje. Ta namen ima lahko več-
krat obraten učinek, torej da rezultati teh želja niso tako dobri, kot
bi si želeli. To ne pomeni, da je z ljudmi, ki prejemajo pomoč, nekaj
narobe, da so neposlušni, leni ali živijo v obupnem zanikanju. Tak-
šne razlike so bolj posledica tega, da se ljudje upiramo prepričevanju,
še posebno, če smo razdvojeni. Ambivalentnost velikokrat rezultira v
vztrajanju v sedanjih okvirjih delovanja (Rollnick idr., 2008; Rosen-
gren, 2009).
Obrambe (odpor) predstavljajo aktiven proces, ki se sproži, kadar ne-
koga zasujemo z razlogi za spreminjanje. Študije so pokazale, da ne-
katera vedenja terapevtov jačajo obrambe in odpore. Med temi so:
prepričevanje klienta, da ima problem, utemeljevanje dobrih strani
spremembe, poučevanje klienta, kako naj se spremeni, in opozarja-
nje na posledice, ki bodo sledile, če se klient ne spremeni (Rollnick
idr., 2008).
– Razumevanje klientove motivacije. Klientovi razlogi za spremembe
bodo sprožili spremembe vedenja. Zato terapevta zanimajo klien-
tove skrbi, vrednote in motivi, pri čemer mora paziti, da ne vsiljuje
svojih. Postopoma klienta usmerja k osveščanju razkoraka med tem,
kaj si želi zase, in tem, kako njihovo sedanje vedenje vpliva na to.
Klient mora biti tisti, ki ubesedi razloge za spremembo – ne terapevt
(Rollnick idr., 2008; Rosengren, 2009).
– Poslušanje klienta. Motivacijski intervju vključuje najmanj toliko po-
slušanja kot informiranja. Morda je normalno pričakovanje, da ima
strokovnjak odgovore na vprašanja in jih bo posredoval klientu, a ko
gre za spreminjanje vedenja, odgovore najdemo pri klientu. Da jih
najdemo, je potrebno precej poslušanja. Dobro poslušanje je kom-
pleksna klinična veščina in je veliko več kot le postaviti vprašanje in
biti tiho, dokler klient ne odgovori. Dobro poslušanje vključuje empa-
tijo, sprejemanje, optimistično držo (Rollnick idr., 2008; Rosengren,
2009).
– Jačanje klienta. Klientu pomagamo raziskovati, kako lahko sam spre-
meni stvari na bolje. Njegove lastne ideje in viri so ključnega pomena.
Klient je terapevtov svetovalec pri tem, kako naj se mu pomaga, da
95
Kasneje so to posodobili v naslednje sklope (Rollnick idr., 2008; Rosen-
gren, 2009):
– Upreti se refleksu urejanja drugih. Ljudje, ki delujejo na področju po-
moči drugim, imajo običajno močno željo urejati, pozdraviti, prepre-
čiti škodo in promovirati zdravo življenje. Ta namen ima lahko več-
krat obraten učinek, torej da rezultati teh želja niso tako dobri, kot
bi si želeli. To ne pomeni, da je z ljudmi, ki prejemajo pomoč, nekaj
narobe, da so neposlušni, leni ali živijo v obupnem zanikanju. Tak-
šne razlike so bolj posledica tega, da se ljudje upiramo prepričevanju,
še posebno, če smo razdvojeni. Ambivalentnost velikokrat rezultira v
vztrajanju v sedanjih okvirjih delovanja (Rollnick idr., 2008; Rosen-
gren, 2009).
Obrambe (odpor) predstavljajo aktiven proces, ki se sproži, kadar ne-
koga zasujemo z razlogi za spreminjanje. Študije so pokazale, da ne-
katera vedenja terapevtov jačajo obrambe in odpore. Med temi so:
prepričevanje klienta, da ima problem, utemeljevanje dobrih strani
spremembe, poučevanje klienta, kako naj se spremeni, in opozarja-
nje na posledice, ki bodo sledile, če se klient ne spremeni (Rollnick
idr., 2008).
– Razumevanje klientove motivacije. Klientovi razlogi za spremembe
bodo sprožili spremembe vedenja. Zato terapevta zanimajo klien-
tove skrbi, vrednote in motivi, pri čemer mora paziti, da ne vsiljuje
svojih. Postopoma klienta usmerja k osveščanju razkoraka med tem,
kaj si želi zase, in tem, kako njihovo sedanje vedenje vpliva na to.
Klient mora biti tisti, ki ubesedi razloge za spremembo – ne terapevt
(Rollnick idr., 2008; Rosengren, 2009).
– Poslušanje klienta. Motivacijski intervju vključuje najmanj toliko po-
slušanja kot informiranja. Morda je normalno pričakovanje, da ima
strokovnjak odgovore na vprašanja in jih bo posredoval klientu, a ko
gre za spreminjanje vedenja, odgovore najdemo pri klientu. Da jih
najdemo, je potrebno precej poslušanja. Dobro poslušanje je kom-
pleksna klinična veščina in je veliko več kot le postaviti vprašanje in
biti tiho, dokler klient ne odgovori. Dobro poslušanje vključuje empa-
tijo, sprejemanje, optimistično držo (Rollnick idr., 2008; Rosengren,
2009).
– Jačanje klienta. Klientu pomagamo raziskovati, kako lahko sam spre-
meni stvari na bolje. Njegove lastne ideje in viri so ključnega pomena.
Klient je terapevtov svetovalec pri tem, kako naj se mu pomaga, da
95