Page 342 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 342
musica et artes
ševalec klavirjev nekaj časa mudil v Celju ter da se priporoča za svoje usluge.
Podpisal se je kot »M. Ropas, Clavier-Erzeuger«.13 Podpis dokazuje, da v tis-
tem obdobju še ni bil fabrikant in ne obrtnik s cesarsko kraljevimi obrtnimi
licencami, kot je znano za kasnejši čas. Kot izdelovalca klavirjev ga viri prvič
omenjajo pri njegovih 35. letih, in sicer ko se je leta 1878 predstavil na veliki
regionalni obrtni razstavi v Celju, kjer so razstavili njegov pianino, katere-
ga posebnost naj bi bila t. i. dvojna resonančna deska, ki je opisana kot njegov
patent. V tistem času sicer še ni bil potrjen, postopek pa naj bi bil že v teku.
Podrobnosti o t. i. dvojni resonančni deski ostajajo nepojasnjene, saj se tovrst
ni Ropasovi izdelki do danes niso ohranili oziroma niso znani. V posebni
številki Cillier Zeitung, v celoti posvečeni razstavi, ga pisec predstavi kot iz-
delovalca klavirjev (»Pianobauer«), samouka, ter poudari, da je bil spreten
mojster v izdelavi in popravljanju klavirjev.14 Po osnovni šoli se je najverjet
neje izobraževal pri katerem od obrtnikov v Celju ali njegovi bližnji okolici,
ob nedeljah pa obiskoval skupinski pouk, namenjen splošni izobrazbi bodo-
čih obrtnikov. Organizirano obrtno šolstvo je bilo sredi 19. stoletja na območ
ju današnje Slovenije še v povojih, to pa ne izključuje razvoja dobrih obrtni-
kov, kajti tradicija rokodelstva je bila na Slovenskem zelo razširjena. Za čas od
leta 1823 do 1869 je znano, da je v Celju delovala tako imenovana »nedeljska
nadaljevalna šola za dečke«, ki je bila del tamkajšnje glavne šole. Dečki, ki so se
šolali za obrtnike, večinoma med 14. in 19. letom starosti, so se čez teden izobra-
ževali pri obrtnih mojstrih v njihovih delavnicah, ob nedeljah pa je potekal dve-
urni pouk splošnih predmetov in verouk. Imeli so enega učitelja, ki je bil sicer za-
poslen na glavni šoli in je poučeval vse splošnoizobraževalne predmete, verouk
pa je bil v domeni kaplana mestne fare. Šola je bila v določenem obdobju zelo ak-
tualna, saj se je vpis vanjo povečeval, po letu 1864 pa je začel strmo padati, kaj-
ti takšna oblika izobraževanja ja postala zastarela in zato neprimerna.15 Po spre-
jetju obrtnega zakona leta 1859, ki je dokončno ukinil cehovstvo in uveljavil
liberalnejšo obrtno politiko, se je Celje razvijalo v pomembno obrtno središ-
13 Cillier Zeitung, 28. 6. 1877, 4.
14 Glej Cillier Zeitung, 8. 10. 1878, 1. To je bila posebna številka časopisa, v celoti namenjena poročilu o
regionalni obrtni razstavi, kjer med drugim preberemo: »Der Pianobauer Ropas stellte ein prachtvoll
ausgefertigtes Pianino aus welchem nach seiner eigenen Idee construirt (wenn ich nicht irre mit doppeltem Re-
sonanzboden) gebaut ist. Er bat bereits um ein Privilegium. Dieser hoffnungsvolle Mann, der durch Selbststu-
dium es in der Verfertigung und Reparatur von Klavieren zu einer bewunderungswürdigen Fertigkeit brach-
te, ist übrigens in Cilli zur Genüge bekannt, da er bei den meisten Klavierbesitzern das Stimmen der Claviere
besorgt.«
15 Ivanka Zajc Cizelj, »Šolstvo v Celju 1848–1918«, v Iz zgodovine Celja 1848–1918, ur. Marija Poči-
vavšek (Celje: Muzej novejše zgodovine, 1998), 284–285.
340
ševalec klavirjev nekaj časa mudil v Celju ter da se priporoča za svoje usluge.
Podpisal se je kot »M. Ropas, Clavier-Erzeuger«.13 Podpis dokazuje, da v tis-
tem obdobju še ni bil fabrikant in ne obrtnik s cesarsko kraljevimi obrtnimi
licencami, kot je znano za kasnejši čas. Kot izdelovalca klavirjev ga viri prvič
omenjajo pri njegovih 35. letih, in sicer ko se je leta 1878 predstavil na veliki
regionalni obrtni razstavi v Celju, kjer so razstavili njegov pianino, katere-
ga posebnost naj bi bila t. i. dvojna resonančna deska, ki je opisana kot njegov
patent. V tistem času sicer še ni bil potrjen, postopek pa naj bi bil že v teku.
Podrobnosti o t. i. dvojni resonančni deski ostajajo nepojasnjene, saj se tovrst
ni Ropasovi izdelki do danes niso ohranili oziroma niso znani. V posebni
številki Cillier Zeitung, v celoti posvečeni razstavi, ga pisec predstavi kot iz-
delovalca klavirjev (»Pianobauer«), samouka, ter poudari, da je bil spreten
mojster v izdelavi in popravljanju klavirjev.14 Po osnovni šoli se je najverjet
neje izobraževal pri katerem od obrtnikov v Celju ali njegovi bližnji okolici,
ob nedeljah pa obiskoval skupinski pouk, namenjen splošni izobrazbi bodo-
čih obrtnikov. Organizirano obrtno šolstvo je bilo sredi 19. stoletja na območ
ju današnje Slovenije še v povojih, to pa ne izključuje razvoja dobrih obrtni-
kov, kajti tradicija rokodelstva je bila na Slovenskem zelo razširjena. Za čas od
leta 1823 do 1869 je znano, da je v Celju delovala tako imenovana »nedeljska
nadaljevalna šola za dečke«, ki je bila del tamkajšnje glavne šole. Dečki, ki so se
šolali za obrtnike, večinoma med 14. in 19. letom starosti, so se čez teden izobra-
ževali pri obrtnih mojstrih v njihovih delavnicah, ob nedeljah pa je potekal dve-
urni pouk splošnih predmetov in verouk. Imeli so enega učitelja, ki je bil sicer za-
poslen na glavni šoli in je poučeval vse splošnoizobraževalne predmete, verouk
pa je bil v domeni kaplana mestne fare. Šola je bila v določenem obdobju zelo ak-
tualna, saj se je vpis vanjo povečeval, po letu 1864 pa je začel strmo padati, kaj-
ti takšna oblika izobraževanja ja postala zastarela in zato neprimerna.15 Po spre-
jetju obrtnega zakona leta 1859, ki je dokončno ukinil cehovstvo in uveljavil
liberalnejšo obrtno politiko, se je Celje razvijalo v pomembno obrtno središ-
13 Cillier Zeitung, 28. 6. 1877, 4.
14 Glej Cillier Zeitung, 8. 10. 1878, 1. To je bila posebna številka časopisa, v celoti namenjena poročilu o
regionalni obrtni razstavi, kjer med drugim preberemo: »Der Pianobauer Ropas stellte ein prachtvoll
ausgefertigtes Pianino aus welchem nach seiner eigenen Idee construirt (wenn ich nicht irre mit doppeltem Re-
sonanzboden) gebaut ist. Er bat bereits um ein Privilegium. Dieser hoffnungsvolle Mann, der durch Selbststu-
dium es in der Verfertigung und Reparatur von Klavieren zu einer bewunderungswürdigen Fertigkeit brach-
te, ist übrigens in Cilli zur Genüge bekannt, da er bei den meisten Klavierbesitzern das Stimmen der Claviere
besorgt.«
15 Ivanka Zajc Cizelj, »Šolstvo v Celju 1848–1918«, v Iz zgodovine Celja 1848–1918, ur. Marija Poči-
vavšek (Celje: Muzej novejše zgodovine, 1998), 284–285.
340
