Page 85 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 85
dsko izročilo in mitična pokrajina
severozahodnih Brkinov
in Vremske doline
Jošt Hobič
Mitična pokrajina
Za osnovo raziskovanja pokrajine sem vzel pogled skozi mitično pokrajino, to je
nivo pokrajine, ki zajema tako vidno kot nevidno. Gre za sloj pokrajine, ki nosi
zapisane informacije, povezane z obredi in rituali, ljudskim izročilom, mitologijo,
svetimi in obrednimi kraji ter spomeniki. Kot vidimo, takšna pokrajina nosi informacije fi-
zično vidnega in nevidnega. Povezavo slednjega se da razbrati s poznavanjem mitologije,
njenega sistema in ljudskega izročila (Štular, Hrovatin, 2002, 44). Strukture, ki so jih ljud-
je tvorili in jih sedaj mi beremo preko raziskovanja mitične pokrajine, so odvisne od mi-
toloških sistemov. Preko teh so se skupnosti umeščale v prostor in s tem gradile identite-
to, ki je vezana na prednike in prostor. Namen mitične pokrajine je bila tudi vzpostavitev
ravnovesja v času in prostoru, med tem in onim svetom, vidnim – nevidnim. Je tesno po-
vezana z družbenimi, socialnimi, ekonomskimi sistemi in naravnimi danostmi v prostoru.
Veliko vlogo pri ohranitvi struktur mitične pokrajine do današnjih dni ima tradicija,
preko katere se ljudje poistovetijo in razumejo, kako so postali to, kar so. Tradicija zdru-
žuje ljudi znotraj skupnosti v načinu, kako so spremenili pokrajino in se naselili v njej skozi
dimenzije prostora in časa (Peckham, 1990, 2–5). Tradicije, kljub temu, da so v spremembi
dinamične in prožne, še vedno dovoljujejo vztrajanje in kontinuiteto v njihovem pomenu.
S tem se ohranja družbeno dojemanje prostora in časa v pokrajini, kljub temu, da se znot-
raj nje dogajajo rahle spremembe. Te so predvsem posledica odzivov in priprav na različ-
ne okoliščine v vsakdanji rabi (Anschuetz, Wilshusen in Scheick, 2001, 182). Tako se kljub
neizogibnim spremembam zaradi potrebe po redu znotraj historične pokrajine ohranja
temeljne strukturne in organizacijske kontinuitete skozi celotno znano tradicijo skupnos-
ti (Anschuetz, Wilshusen in Scheick, 2001, 184).
Kontinuiteta katere koli mitične pokrajine je tako možna v ohranjanju tradicije.
Tako se je v slovenskem prostoru v delcih do danes ohranila slovenska staroverska sve-
ta pokrajina (Štular, Hrovatin, 2002, 43). Z izrazom slovenska je mišljeno geografsko
ozemlje, ki ga naseljujemo Slovenci, kjer se je odvil specifičen pojav znotraj slovanskega
poselitvenega prostora – to je kontinuiteta poselitve iz pozne antike v zgodnji srednji vek.
Tako so se skozi kulturno asimilacijo antičnih staroselcev in Slovanov zlili ter ohranili tudi
starejši elementi mitične pokrajine. Tako se znotraj slovenske staroverske svete pokra-
ljudsko izročilo in mitična pokrajina severozahodnih brkinov ... 85
severozahodnih Brkinov
in Vremske doline
Jošt Hobič
Mitična pokrajina
Za osnovo raziskovanja pokrajine sem vzel pogled skozi mitično pokrajino, to je
nivo pokrajine, ki zajema tako vidno kot nevidno. Gre za sloj pokrajine, ki nosi
zapisane informacije, povezane z obredi in rituali, ljudskim izročilom, mitologijo,
svetimi in obrednimi kraji ter spomeniki. Kot vidimo, takšna pokrajina nosi informacije fi-
zično vidnega in nevidnega. Povezavo slednjega se da razbrati s poznavanjem mitologije,
njenega sistema in ljudskega izročila (Štular, Hrovatin, 2002, 44). Strukture, ki so jih ljud-
je tvorili in jih sedaj mi beremo preko raziskovanja mitične pokrajine, so odvisne od mi-
toloških sistemov. Preko teh so se skupnosti umeščale v prostor in s tem gradile identite-
to, ki je vezana na prednike in prostor. Namen mitične pokrajine je bila tudi vzpostavitev
ravnovesja v času in prostoru, med tem in onim svetom, vidnim – nevidnim. Je tesno po-
vezana z družbenimi, socialnimi, ekonomskimi sistemi in naravnimi danostmi v prostoru.
Veliko vlogo pri ohranitvi struktur mitične pokrajine do današnjih dni ima tradicija,
preko katere se ljudje poistovetijo in razumejo, kako so postali to, kar so. Tradicija zdru-
žuje ljudi znotraj skupnosti v načinu, kako so spremenili pokrajino in se naselili v njej skozi
dimenzije prostora in časa (Peckham, 1990, 2–5). Tradicije, kljub temu, da so v spremembi
dinamične in prožne, še vedno dovoljujejo vztrajanje in kontinuiteto v njihovem pomenu.
S tem se ohranja družbeno dojemanje prostora in časa v pokrajini, kljub temu, da se znot-
raj nje dogajajo rahle spremembe. Te so predvsem posledica odzivov in priprav na različ-
ne okoliščine v vsakdanji rabi (Anschuetz, Wilshusen in Scheick, 2001, 182). Tako se kljub
neizogibnim spremembam zaradi potrebe po redu znotraj historične pokrajine ohranja
temeljne strukturne in organizacijske kontinuitete skozi celotno znano tradicijo skupnos-
ti (Anschuetz, Wilshusen in Scheick, 2001, 184).
Kontinuiteta katere koli mitične pokrajine je tako možna v ohranjanju tradicije.
Tako se je v slovenskem prostoru v delcih do danes ohranila slovenska staroverska sve-
ta pokrajina (Štular, Hrovatin, 2002, 43). Z izrazom slovenska je mišljeno geografsko
ozemlje, ki ga naseljujemo Slovenci, kjer se je odvil specifičen pojav znotraj slovanskega
poselitvenega prostora – to je kontinuiteta poselitve iz pozne antike v zgodnji srednji vek.
Tako so se skozi kulturno asimilacijo antičnih staroselcev in Slovanov zlili ter ohranili tudi
starejši elementi mitične pokrajine. Tako se znotraj slovenske staroverske svete pokra-
ljudsko izročilo in mitična pokrajina severozahodnih brkinov ... 85
