Page 90 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 90
nesnovna krajina krasa
membni kot indikator za arheološka najdišča. Ajdom se v ljudskem izročilu znotraj pokra-
jine ponavadi pripiše lepo vidne in velike strukture v naravi, najsi bodo kulturnega nastan-
ka (gradišča) ali pa naravnega (večji kamni, stene). V ljudskem izročilu se z Ajdi in velikani
povezuje tudi staro prebivalstvo, ki je bilo »tukaj« v pokrajini pred nosilci izročila – novo-
naseljene Slovane (Hrobat 2003, 152). Znotraj izročila področja raziskovanja se ti mitični,
stari prebivalci pojavljajo v dveh oblikah: ena so Ajdi in druga velikani, kar pa naj v analizi
ne bi predstavljalo nobene razlike, saj je ena od oblik imena za velikane Ajd.
V okviru Ajdov in Rodika je bilo narejenih kar nekaj študij, ki na podlagi ljudskega iz-
ročila (kvantiteta in tudi njegova specifičnost, še posebej v primeru Rodika), starosti slo-
vanskih toponimov in poznoantičnih najdb dokazujejo, da gre v primeru severozahodnih
Brkinov za kontinuiteto v poselitvi antičnih staroselcev v zgodnji srednji vek, sočasno bi-
vanje starih prebivalcev Vlahov in Slovanov in njihovo kasnejše stapljanje v srednjem veku
(Hrobat, 2003, 156; Hrobat, 2004, 74; Hrobat, 2005, 105–07; Pleterski, 2005). Seveda pa
pri tem obstaja možnost identifikacije novih prebivalcev (v tem primeru Slovanov) z vi-
dnimi nenavadnimi in nenaravnimi kamnitimi točkami v pokrajini, kar izhaja iz potrebe, da
bi te danosti umestili v mitični svet svojih prednikov, hkrati pa umestili sebe v pokrajino,
kjer živijo sedaj (Hrobat, 2003, 156).
V okviru novejše objavljenega izročila (Peršolja, 2006) Škocjana in okolice se kaže
nov možen model kontinuitete prebivalstva iz pozne antike v zgodnji srednji vek. Osno-
va, iz katere izhajam, je po ljudskem izročilu razselitev otrok velikanke babe Ančke, ki
je živela v Škocjanskih jamah. Ti so se nato naselili na območja današnjih okoliških vasi
(Škocjan, Matavun, Betanja, Naklo, Brežec, Gradišče, Goriče in Famlje), ki so jih tudi us-
tanovili (Peršolja, 2006, 26–27). Škocjan je v obdobju kovinskih obdobij veljal za regional-
no in v kultni sferi za nadregionalno središče (Turk, 2012, 111). Ta je nato v času antike oze-
meljsko pripadel koloniji Tergeste s celotnim Vremskim poljem. Kljub temu je ohranil svoj
status vsaj v okviru svetišča in upravnega središča bližnje okolice, kar potrjuje najden Av-
gustu posvečen napis in ostanki antičnega kastela. Iz obeh obdobij je bilo v Škocjanu in
njegovi okolici najdenih veliko arheoloških najdišč in arheoloških najdb. Prav tako je bilo v
jamah najdeno poznoantično gradivo, kar nakazuje, da je bil prostor tega dela pokrajine
poseljen še v času prihoda Slovanov na to območje (Turk, 2012, 106). Iz tega lahko skle-
pamo, da je bila v okviru Škocjanskega gradišča in jam v času priselitve še aktivna staro-
selska skupnost. Ker je razselitev slednjega prebivalstva ostala v ljudskem izročilu, se ka-
žeta dve možnosti nadaljnjega dogajanja. Prva je, da je prišlo čez nekaj časa (v zgodnjem
srednjem veku) v sami staroselski naselbini Škocjan do sobivanja staroselcev in Slovanov,
kar je posledično pripeljalo do asimilacije. Potomci teh Škocjancev pa so se potem razse-
lili in ustanovili okoliške vasi. Druga možnost pa je, da so bile s strani staroselcev poselje-
ne vse okoliške vasi s centrom v Škocjanu. Iz tega odnosa (center – periferija) je nastala
zveza starši in otroci. Tukaj je pri kontaktu med staroselci in Slovani prišlo do izmenjave
znanja, delnega sprejetja ureditve pokrajine in tudi mitološkega in kultnega aspekta druž-
benega življenja. Čez nekaj časa je prišlo do asimilacije staroselcev s Slovani in s tem tudi
do naselitve slednjih v te naselbine (vasi).
V Škocjanskih jamah, natančneje v Tominčevi jami, so našli najdbe iz pozne antike,
okvirno datirane od 3. do prve polovice 6. stoletja, medtem ko so najdbe zgodnjega sre-
dnjega veka datirane v čas 6. in 7. stoletja (Leben, 1975, 132). Škocjanske jame se v inter-
pretaciji najdb in najdbiščnega konteksta opredeljuje kot prostor, namenjen kultni sferi,
90
membni kot indikator za arheološka najdišča. Ajdom se v ljudskem izročilu znotraj pokra-
jine ponavadi pripiše lepo vidne in velike strukture v naravi, najsi bodo kulturnega nastan-
ka (gradišča) ali pa naravnega (večji kamni, stene). V ljudskem izročilu se z Ajdi in velikani
povezuje tudi staro prebivalstvo, ki je bilo »tukaj« v pokrajini pred nosilci izročila – novo-
naseljene Slovane (Hrobat 2003, 152). Znotraj izročila področja raziskovanja se ti mitični,
stari prebivalci pojavljajo v dveh oblikah: ena so Ajdi in druga velikani, kar pa naj v analizi
ne bi predstavljalo nobene razlike, saj je ena od oblik imena za velikane Ajd.
V okviru Ajdov in Rodika je bilo narejenih kar nekaj študij, ki na podlagi ljudskega iz-
ročila (kvantiteta in tudi njegova specifičnost, še posebej v primeru Rodika), starosti slo-
vanskih toponimov in poznoantičnih najdb dokazujejo, da gre v primeru severozahodnih
Brkinov za kontinuiteto v poselitvi antičnih staroselcev v zgodnji srednji vek, sočasno bi-
vanje starih prebivalcev Vlahov in Slovanov in njihovo kasnejše stapljanje v srednjem veku
(Hrobat, 2003, 156; Hrobat, 2004, 74; Hrobat, 2005, 105–07; Pleterski, 2005). Seveda pa
pri tem obstaja možnost identifikacije novih prebivalcev (v tem primeru Slovanov) z vi-
dnimi nenavadnimi in nenaravnimi kamnitimi točkami v pokrajini, kar izhaja iz potrebe, da
bi te danosti umestili v mitični svet svojih prednikov, hkrati pa umestili sebe v pokrajino,
kjer živijo sedaj (Hrobat, 2003, 156).
V okviru novejše objavljenega izročila (Peršolja, 2006) Škocjana in okolice se kaže
nov možen model kontinuitete prebivalstva iz pozne antike v zgodnji srednji vek. Osno-
va, iz katere izhajam, je po ljudskem izročilu razselitev otrok velikanke babe Ančke, ki
je živela v Škocjanskih jamah. Ti so se nato naselili na območja današnjih okoliških vasi
(Škocjan, Matavun, Betanja, Naklo, Brežec, Gradišče, Goriče in Famlje), ki so jih tudi us-
tanovili (Peršolja, 2006, 26–27). Škocjan je v obdobju kovinskih obdobij veljal za regional-
no in v kultni sferi za nadregionalno središče (Turk, 2012, 111). Ta je nato v času antike oze-
meljsko pripadel koloniji Tergeste s celotnim Vremskim poljem. Kljub temu je ohranil svoj
status vsaj v okviru svetišča in upravnega središča bližnje okolice, kar potrjuje najden Av-
gustu posvečen napis in ostanki antičnega kastela. Iz obeh obdobij je bilo v Škocjanu in
njegovi okolici najdenih veliko arheoloških najdišč in arheoloških najdb. Prav tako je bilo v
jamah najdeno poznoantično gradivo, kar nakazuje, da je bil prostor tega dela pokrajine
poseljen še v času prihoda Slovanov na to območje (Turk, 2012, 106). Iz tega lahko skle-
pamo, da je bila v okviru Škocjanskega gradišča in jam v času priselitve še aktivna staro-
selska skupnost. Ker je razselitev slednjega prebivalstva ostala v ljudskem izročilu, se ka-
žeta dve možnosti nadaljnjega dogajanja. Prva je, da je prišlo čez nekaj časa (v zgodnjem
srednjem veku) v sami staroselski naselbini Škocjan do sobivanja staroselcev in Slovanov,
kar je posledično pripeljalo do asimilacije. Potomci teh Škocjancev pa so se potem razse-
lili in ustanovili okoliške vasi. Druga možnost pa je, da so bile s strani staroselcev poselje-
ne vse okoliške vasi s centrom v Škocjanu. Iz tega odnosa (center – periferija) je nastala
zveza starši in otroci. Tukaj je pri kontaktu med staroselci in Slovani prišlo do izmenjave
znanja, delnega sprejetja ureditve pokrajine in tudi mitološkega in kultnega aspekta druž-
benega življenja. Čez nekaj časa je prišlo do asimilacije staroselcev s Slovani in s tem tudi
do naselitve slednjih v te naselbine (vasi).
V Škocjanskih jamah, natančneje v Tominčevi jami, so našli najdbe iz pozne antike,
okvirno datirane od 3. do prve polovice 6. stoletja, medtem ko so najdbe zgodnjega sre-
dnjega veka datirane v čas 6. in 7. stoletja (Leben, 1975, 132). Škocjanske jame se v inter-
pretaciji najdb in najdbiščnega konteksta opredeljuje kot prostor, namenjen kultni sferi,
90
