Page 86 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 86
nesnovna krajina krasa
jine skrivajo mnogi elementi zgodnje srednjeveške, antične in prazgodovinske ureditve
pokrajine (Štular, Hrovatin, 2002, 43). Pri raziskovanju mitične pokrajine se moramo za-
vedati, da se ti starejši elementi pogosto skrivajo znotraj mnogih poznejših elementov
in struktur (npr. srednjeveške ali pa novoveške ureditve pokrajine). Vendar to ne pome-
ni, da se v raziskovanju zgodnje srednjeveške mitične pokrajine izključujejo informacije in
strukture, katerih znani izvor je v mlajših obdobjih (srednji vek, novi vek), saj nekatera
skrivajo v sebi starejše komponente, ki pa jih je potrebno odkriti.
Poskus rekonstrukcije cestnega omrežja
Arheološka indikativnost ljudskega izročila o cestah in Šembilji je zelo visoka. O poveza-
vi Šembilje z cestnim omrežjem v preteklih arheoloških obdobij je bilo narejenih že ne-
kaj študij (Slapšak in Kojić, 1976; Hrobat 2003, 96–110). V diplomskem delu sem analizi-
ral štiri različne kategorije cestnih povezav, ki sem jih razpoznal znotraj ljudskega izročila.
Na podlagi tega sem na kartah ugotovil, da obstaja osnovna mreža poti v pokrajini (sli-
ka 1) (Hobič, 2013, 312–13). Tako imamo glavne linije povezav po robu Matarskega podo-
lja, iz Vremske doline preko Škocjana proti Krasu, po glavnem grebenu Brkinov od Aj-
dovščine proti vasi Artviže in naprej. Poleg teh povezav, ki potekajo v smeri V–Z, sta še
dve, ki jih povezujejo v smeri S–J. Prva je povezava iz Matarskega podolja čez prelaz Pre-
lovc proti Podgradu pri Vremah proti Vremski dolini in druga iz Matarskega podolja pre-
ko prelaza pri gradišču Lukovica (Orehek pri Materiji) v dolino otoka Padež ter naprej v
Vremsko dolino.
V nadaljevanju raziskave sem rekonstruirano karto cestnih omrežij preizkusil na
kartah arheoloških najdišč iz obdobja antike in prazgodovine. Na podlagi pregleda zdru-
ženih kart ugotovimo, da večina arheoloških najdišč leži ob cestnih povezavah oziroma v
njihovi bližini. To potrjuje, da so bile te povezave v uporabi že od prazgodovine dalje. Se
pa je pokazala možnost, da se lahko v skupini cest, ki imajo »novejša« imena, najdejo tudi
starejše cestne povezave. Pokazalo se je, da gradišče Debela Griža po oddaljenosti izsto-
pa izmed vseh rekonstruiranih povezav, vendar če na karto vrišemo Čičko pot, dobimo
povezavo od gradišča Ajdovščina preko rodiškega polja mimo Debele griže na magistral-
no cesto Aquileia–Tharsatica. Ta možnost nakazuje, da se pod zelo očitnimi kronološko
poznimi cestnimi povezavami lahko skrivajo tudi starejše (Hobič, 2013, 315–16).
Kot sem zapisal že na začetku poglavja, je Šembilja potrjeno arheološko indikati-
ven mitološki motiv, ki se lepi na cestne povezave z izvorom v antiki oziroma prazgodo-
vini (Slapšak in Kojić, 1976; Hrobat, 2003, 96–110). To se je predvsem do sedaj potrjeva-
lo s fizičnim potrjevanjem na terenu oz. s preverjanjem, ali je bila ta trasa uporabljana, ali
se tam vidijo kolesnice in predvsem širine kolesnic. Kaj pa tam, kjer ne moremo potrdi-
ti cestnih povezav, na tistih območjih, kjer danes sploh ni ostankov poti ali pa na poteh
in cestah ni zadostnih fizičnih dokazov, da so tam vozili vozovi v antiki? Da so bile tudi te
poti uporabljane že v preteklosti, nam kaže njihov mitični izvor, zaradi česa lahko upravi-
čeno sklepamo o časovno zelo starem izvoru poti in dolgi ter kontinuirani uporabi. Do
tega sklepa sem prišel, ko sem pregledal izročilo o cestah Šembilje in opazoval, ali se na
te trase lepijo še kakšne druge, »mlajše« lastnosti. Tako sem ugotovil, da se Šembiljine
poti zelo malo mešajo s trasami drugih poti. Tako je lahko sklepati, da so te povezave v
zavesti domačinov očitno drugačne od drugih. Preko mitičnega izvora se lahko upraviče-
86
jine skrivajo mnogi elementi zgodnje srednjeveške, antične in prazgodovinske ureditve
pokrajine (Štular, Hrovatin, 2002, 43). Pri raziskovanju mitične pokrajine se moramo za-
vedati, da se ti starejši elementi pogosto skrivajo znotraj mnogih poznejših elementov
in struktur (npr. srednjeveške ali pa novoveške ureditve pokrajine). Vendar to ne pome-
ni, da se v raziskovanju zgodnje srednjeveške mitične pokrajine izključujejo informacije in
strukture, katerih znani izvor je v mlajših obdobjih (srednji vek, novi vek), saj nekatera
skrivajo v sebi starejše komponente, ki pa jih je potrebno odkriti.
Poskus rekonstrukcije cestnega omrežja
Arheološka indikativnost ljudskega izročila o cestah in Šembilji je zelo visoka. O poveza-
vi Šembilje z cestnim omrežjem v preteklih arheoloških obdobij je bilo narejenih že ne-
kaj študij (Slapšak in Kojić, 1976; Hrobat 2003, 96–110). V diplomskem delu sem analizi-
ral štiri različne kategorije cestnih povezav, ki sem jih razpoznal znotraj ljudskega izročila.
Na podlagi tega sem na kartah ugotovil, da obstaja osnovna mreža poti v pokrajini (sli-
ka 1) (Hobič, 2013, 312–13). Tako imamo glavne linije povezav po robu Matarskega podo-
lja, iz Vremske doline preko Škocjana proti Krasu, po glavnem grebenu Brkinov od Aj-
dovščine proti vasi Artviže in naprej. Poleg teh povezav, ki potekajo v smeri V–Z, sta še
dve, ki jih povezujejo v smeri S–J. Prva je povezava iz Matarskega podolja čez prelaz Pre-
lovc proti Podgradu pri Vremah proti Vremski dolini in druga iz Matarskega podolja pre-
ko prelaza pri gradišču Lukovica (Orehek pri Materiji) v dolino otoka Padež ter naprej v
Vremsko dolino.
V nadaljevanju raziskave sem rekonstruirano karto cestnih omrežij preizkusil na
kartah arheoloških najdišč iz obdobja antike in prazgodovine. Na podlagi pregleda zdru-
ženih kart ugotovimo, da večina arheoloških najdišč leži ob cestnih povezavah oziroma v
njihovi bližini. To potrjuje, da so bile te povezave v uporabi že od prazgodovine dalje. Se
pa je pokazala možnost, da se lahko v skupini cest, ki imajo »novejša« imena, najdejo tudi
starejše cestne povezave. Pokazalo se je, da gradišče Debela Griža po oddaljenosti izsto-
pa izmed vseh rekonstruiranih povezav, vendar če na karto vrišemo Čičko pot, dobimo
povezavo od gradišča Ajdovščina preko rodiškega polja mimo Debele griže na magistral-
no cesto Aquileia–Tharsatica. Ta možnost nakazuje, da se pod zelo očitnimi kronološko
poznimi cestnimi povezavami lahko skrivajo tudi starejše (Hobič, 2013, 315–16).
Kot sem zapisal že na začetku poglavja, je Šembilja potrjeno arheološko indikati-
ven mitološki motiv, ki se lepi na cestne povezave z izvorom v antiki oziroma prazgodo-
vini (Slapšak in Kojić, 1976; Hrobat, 2003, 96–110). To se je predvsem do sedaj potrjeva-
lo s fizičnim potrjevanjem na terenu oz. s preverjanjem, ali je bila ta trasa uporabljana, ali
se tam vidijo kolesnice in predvsem širine kolesnic. Kaj pa tam, kjer ne moremo potrdi-
ti cestnih povezav, na tistih območjih, kjer danes sploh ni ostankov poti ali pa na poteh
in cestah ni zadostnih fizičnih dokazov, da so tam vozili vozovi v antiki? Da so bile tudi te
poti uporabljane že v preteklosti, nam kaže njihov mitični izvor, zaradi česa lahko upravi-
čeno sklepamo o časovno zelo starem izvoru poti in dolgi ter kontinuirani uporabi. Do
tega sklepa sem prišel, ko sem pregledal izročilo o cestah Šembilje in opazoval, ali se na
te trase lepijo še kakšne druge, »mlajše« lastnosti. Tako sem ugotovil, da se Šembiljine
poti zelo malo mešajo s trasami drugih poti. Tako je lahko sklepati, da so te povezave v
zavesti domačinov očitno drugačne od drugih. Preko mitičnega izvora se lahko upraviče-
86
