Page 91 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 91
ljudsko izročilo in mitična pokrajina severozahodnih brkinov ...
tako v prazgodovini kot pozni antiki. Najdbe lončenine z valovnico namreč lahko pripi-
šemo tako poznoantičnim staroselcem kot novonaseljenim Slovanom (Turk, 2012, 106,
114). Poleg tega imamo v cerkvi sv. Brikicija pri vasi Naklo najden zelo verjeten staroselski
grob. Tako je v času priselitve Slovanov tukaj stala cerkev (Pleterski, 2005, 119). Ti podat-
ki in interpretacije arheoloških kontekstov sicer ne potrdijo ali ovržejo nobenega od zgo-
raj omenjenih modelov. Za to bi nujno potrebovali naselbinski kontekst. Potrdijo pa, da
gre za kontinuiteto naselitve poznoantičnega prebivalstva v Škocjanu in nedvomno v šir-
ši okolici. Isti proces in povezava je tudi v primeru Ajdovščine nad Rodikom (preselitev
prebivalcev v Rodik, Brezovico in Slope), kar nam prej interpretirano naselbinsko pozno-
antično jedro potrdi.
Gradovi
Ljudsko izročilo, ki govori o gradovih, je praviloma tesno povezano z dvema vidikoma.
Prvi so srednjeveški gradovi in graščine, drugi pa kamnite groblje v prostoru, najpogoste-
je ostanki kamnitih nasipov prazgodovinskih gradišč. Vendar obstajajo tudi izjeme. Ena
taka izjema, ki me je pritegnila, so t. i. ajdoušne, ki se, kot je razvidno iz imena, nanašajo
na gradove Ajdov oziroma velikanov (Kerševan, Krebel, 2003, 138–39). V ljudskem izroči-
lu se pojavijo štiri lokacije ajdovskih gradov, in sicer Pristava nad Podgradom pri Vremah,
Boršt nad Potokom, Vrhule nad Brezovico in Journga Laz. V ljudskem izročilu so prvi tri-
je povezani z gradom Završnik v Podgradu pri Vremah, kot obrambne in opazovalne po-
stojanke, iz katerih se je zelo dobro videlo na vse strani. Ta tri mesta sem lociral v pok-
rajini, vendar ob pregledu terena nisem našel nobenih kamnitih grobelj. Tukaj se pojavlja
vprašanje, zakaj pri vseh teh ni vidnih nobenih kamnitih grobelj, ki so ena od glavnih last-
nosti izročila o gradovih.
Ena od interpretacij je možnost ohlapno določene lokacije v ljudskem izročilu, ki
omogoča njegovo navezavo na bližnje kamnite gomile. Za lokacijo ajdoušne v Borštu
je možno, da je to gomila Ajdovski gradec nad Zavrhkom, saj se je po pripovedovanju
domačina včasih celotno pobočje imenovalo Boršt (Hobič, 2013, 179). Prav tako je od-
sotnost kamnite groblje na Vrhulah mogoče povezati s kamnito grobljo na bližnjem Kri-
žendrevu.
Druga možnost, ki se mi zdi veliko verjetnejša, je obstoj teh ajdoušen na omenje-
nih lokacijah, brez pretiranih odmikov. To pa predvsem zaradi tega, ker je ljudsko izroči-
lo tvorjeno s strani domačinov, ki živijo v pokrajini in jo zelo dobro poznajo. S tega vidika
je obstoj nekakšnih postojank, ki niso vezane na obstoječe kamnite gomile, na vseh treh
lokacijah možen. Zelo možno je, da je šlo za lesene stolpiče (mogoče z enostavno leseno
palisado), ki niso za sabo zapustili nobenega na površju vidnega znaka. Kar je v tem pri-
meru zelo zanimivo, je ohranitev izročila o Ajdih, ki ni povezano z nobenimi večjimi struk-
turami v pokrajini.
Kot je napisano že v razdelku o vaseh, je to območje koncentrirane poselitve staro-
selcev v zgodnjem srednjem veku. Iz izročila o ajdoušnah lahko sklepamo, da so te loka-
cije obvladovali staroselci in da je utrjena postojanka v Podgradu predhodnica kasnejšega
srednjeveškega gradu Završnik. Ta pa je staroselskega izvora.
V diplomski nalogi sem se na kratko ukvarjal tudi z »neznanim« Journga Lazom.
Točne lokacije tega toponima nisem našel, sem pa predlagal možno rešitev z lokacijo na
91
tako v prazgodovini kot pozni antiki. Najdbe lončenine z valovnico namreč lahko pripi-
šemo tako poznoantičnim staroselcem kot novonaseljenim Slovanom (Turk, 2012, 106,
114). Poleg tega imamo v cerkvi sv. Brikicija pri vasi Naklo najden zelo verjeten staroselski
grob. Tako je v času priselitve Slovanov tukaj stala cerkev (Pleterski, 2005, 119). Ti podat-
ki in interpretacije arheoloških kontekstov sicer ne potrdijo ali ovržejo nobenega od zgo-
raj omenjenih modelov. Za to bi nujno potrebovali naselbinski kontekst. Potrdijo pa, da
gre za kontinuiteto naselitve poznoantičnega prebivalstva v Škocjanu in nedvomno v šir-
ši okolici. Isti proces in povezava je tudi v primeru Ajdovščine nad Rodikom (preselitev
prebivalcev v Rodik, Brezovico in Slope), kar nam prej interpretirano naselbinsko pozno-
antično jedro potrdi.
Gradovi
Ljudsko izročilo, ki govori o gradovih, je praviloma tesno povezano z dvema vidikoma.
Prvi so srednjeveški gradovi in graščine, drugi pa kamnite groblje v prostoru, najpogoste-
je ostanki kamnitih nasipov prazgodovinskih gradišč. Vendar obstajajo tudi izjeme. Ena
taka izjema, ki me je pritegnila, so t. i. ajdoušne, ki se, kot je razvidno iz imena, nanašajo
na gradove Ajdov oziroma velikanov (Kerševan, Krebel, 2003, 138–39). V ljudskem izroči-
lu se pojavijo štiri lokacije ajdovskih gradov, in sicer Pristava nad Podgradom pri Vremah,
Boršt nad Potokom, Vrhule nad Brezovico in Journga Laz. V ljudskem izročilu so prvi tri-
je povezani z gradom Završnik v Podgradu pri Vremah, kot obrambne in opazovalne po-
stojanke, iz katerih se je zelo dobro videlo na vse strani. Ta tri mesta sem lociral v pok-
rajini, vendar ob pregledu terena nisem našel nobenih kamnitih grobelj. Tukaj se pojavlja
vprašanje, zakaj pri vseh teh ni vidnih nobenih kamnitih grobelj, ki so ena od glavnih last-
nosti izročila o gradovih.
Ena od interpretacij je možnost ohlapno določene lokacije v ljudskem izročilu, ki
omogoča njegovo navezavo na bližnje kamnite gomile. Za lokacijo ajdoušne v Borštu
je možno, da je to gomila Ajdovski gradec nad Zavrhkom, saj se je po pripovedovanju
domačina včasih celotno pobočje imenovalo Boršt (Hobič, 2013, 179). Prav tako je od-
sotnost kamnite groblje na Vrhulah mogoče povezati s kamnito grobljo na bližnjem Kri-
žendrevu.
Druga možnost, ki se mi zdi veliko verjetnejša, je obstoj teh ajdoušen na omenje-
nih lokacijah, brez pretiranih odmikov. To pa predvsem zaradi tega, ker je ljudsko izroči-
lo tvorjeno s strani domačinov, ki živijo v pokrajini in jo zelo dobro poznajo. S tega vidika
je obstoj nekakšnih postojank, ki niso vezane na obstoječe kamnite gomile, na vseh treh
lokacijah možen. Zelo možno je, da je šlo za lesene stolpiče (mogoče z enostavno leseno
palisado), ki niso za sabo zapustili nobenega na površju vidnega znaka. Kar je v tem pri-
meru zelo zanimivo, je ohranitev izročila o Ajdih, ki ni povezano z nobenimi večjimi struk-
turami v pokrajini.
Kot je napisano že v razdelku o vaseh, je to območje koncentrirane poselitve staro-
selcev v zgodnjem srednjem veku. Iz izročila o ajdoušnah lahko sklepamo, da so te loka-
cije obvladovali staroselci in da je utrjena postojanka v Podgradu predhodnica kasnejšega
srednjeveškega gradu Završnik. Ta pa je staroselskega izvora.
V diplomski nalogi sem se na kratko ukvarjal tudi z »neznanim« Journga Lazom.
Točne lokacije tega toponima nisem našel, sem pa predlagal možno rešitev z lokacijo na
91
