Page 50 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 50
razvijanje kakovosti na univerzi na primorskem
rega prilagajanja in opažanja sprememb. Takšna znanja spadajo med poklicna znanja in v
zgodovini razvoja izobraževanja turizma predstavljajo ekonomsko osredotočeno osnovo,
na kateri so druge znanstvene panoge v več fazah zgradile znanstveno panogo turizma, kot
jo poznamo sedaj (Airey, 2008). Turizem trenutno še ni zrela znanstvena veda, saj še ved-
no temelji na trdih, ekonomsko in uporabno osredotočenih temeljih (Yonghee et al., 2009).
Z vključevanjem akademskega znanja in raziskav, ki ustrezajo dvojnemu značaju turizma
kot panoge, bo omogočen razvoj turizma v znanstveno vedo (Morris Paris, 2011). Akadem-
ska znanja o turizmu so vidik, ki je zapostavljen, in so še vedno ocenjena kot »v praksi ne-
uporabna znanja«, čeprav je dejstvo, da prav slednja omogočajo razumevanje kompleks-
nih pojavov v turizmu. Akademska znanja usmerjajo in uravnovesijo celotno znanstveno
in strokovno panogo turizma (Fidgeon, 2010). Z uravnoteženim pristopom med stroko in
znanostjo bodo diplomanti veliko bolje razumeli turizem in posledično dosegali boljše re-
zultate pri svojem delu v turizmu. To bo dvignilo vrednost zaposlenih v turizmu, ki tre-
nutno delajo v povprečju za plačilo, ki je nižje od pričakovanj študentov turizma (Zagona-
ri, 2009). Bodoči kadri morajo ustrezati potrebam turističnega gospodarstva in ne obratno.
To pomeni, da morajo ustrezne inštitucije (Univerze, NAKVIS), ki so zadolžene za spre-
mljanje kakovosti študijskih programov in posledično za njihovo spreminjanje, omogoči-
ti optimiziranje kompetenc diplomantov, upoštevajoč potrebe turističnega gospodarstva.
Ključna odgovornost pa je na izvajalcih turističnih študijskih programov, torej visokošol-
skih zavodov in njihovih pedagoških delavcev, da z rednimi evalvacijami študijskih progra-
mov in spremljanjem potreb turističnega gospodarstva pripravijo spremembe, ki bodo dip-
lomantom omogočile čim večjo konkurenčnost na trgu delovne sile.
V Sloveniji veliko višješolskih in visokošolskih zavodov, tako javnih kot privatnih,2
izvaja študijske programe s področja turizma in gostinstva. Programi morajo temeljiti na
pridobivanju kompetenc, ki jih potrebujejo diplomanti za delo v turizmu. Zakon o viso-
kem šolstvu (2009) in Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (2013) opisujeta tudi bi-
narnost izobraževanja, pri čemer višješolski in višji strokovni programi izobražujejo v bolj
uporabni smeri, univerzitetni programi pa v akademski smeri z manj praktičnimi izkušnja-
mi. Delovanje sistema visokega šolstva je opredeljeno v Resoluciji o nacionalnem programu
visokega šolstva (2011), v katerem je opisan tudi načrt razvoja slovenskega izobraževalne-
ga prostora do leta 20203. V resoluciji je opredeljeno tudi financiranje visokošolskih zavo-
dov in sistem preverjanja kakovosti študijskih programov in visokošolskih institucij. Nad-
zor in evalvacija programov in zavodov je v pristojnosti NAKVIS4, katerega glavni namen
je vzpostaviti sistem zagotavljanja visokega izobraževalnega in raziskovalnega nivoja sloven-
skega visokega šolstva (NAKVIS, 2013). NAKVIS sodeluje z mednarodnimi agencijami za
nadzor kakovosti v šolstvu EQAR in ENQA (MIZS5, 2011). NAKVIS podeljuje akredita-
cije tako za posamezne študijske programe kot tudi visokošolskim zavodom za njihovo iz-
vajanje. Pomembna pristojnost NAKVIS je tudi ocena potreb gospodarstva in družbe po
2 V Sloveniji je bilo leta 2015 5 javnih visokošolskih zavodov in 30 privatnih višje in visokošolskih zavodov
3 Pomembni dokumenti za razvoj visokega šolstva v Sloveniji so tudi Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki
Sloveniji (1995), Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji (2007), Strategija razvoja Slovenije (2005), Nacionalni pro-
gram reform za doseganje ciljev Lizbonske strategije in Operativni program razvoja človeških virov za obdobje 2000–2013.
4 Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu
5 Ministrstvo za šolstvo in šport RS
48
rega prilagajanja in opažanja sprememb. Takšna znanja spadajo med poklicna znanja in v
zgodovini razvoja izobraževanja turizma predstavljajo ekonomsko osredotočeno osnovo,
na kateri so druge znanstvene panoge v več fazah zgradile znanstveno panogo turizma, kot
jo poznamo sedaj (Airey, 2008). Turizem trenutno še ni zrela znanstvena veda, saj še ved-
no temelji na trdih, ekonomsko in uporabno osredotočenih temeljih (Yonghee et al., 2009).
Z vključevanjem akademskega znanja in raziskav, ki ustrezajo dvojnemu značaju turizma
kot panoge, bo omogočen razvoj turizma v znanstveno vedo (Morris Paris, 2011). Akadem-
ska znanja o turizmu so vidik, ki je zapostavljen, in so še vedno ocenjena kot »v praksi ne-
uporabna znanja«, čeprav je dejstvo, da prav slednja omogočajo razumevanje kompleks-
nih pojavov v turizmu. Akademska znanja usmerjajo in uravnovesijo celotno znanstveno
in strokovno panogo turizma (Fidgeon, 2010). Z uravnoteženim pristopom med stroko in
znanostjo bodo diplomanti veliko bolje razumeli turizem in posledično dosegali boljše re-
zultate pri svojem delu v turizmu. To bo dvignilo vrednost zaposlenih v turizmu, ki tre-
nutno delajo v povprečju za plačilo, ki je nižje od pričakovanj študentov turizma (Zagona-
ri, 2009). Bodoči kadri morajo ustrezati potrebam turističnega gospodarstva in ne obratno.
To pomeni, da morajo ustrezne inštitucije (Univerze, NAKVIS), ki so zadolžene za spre-
mljanje kakovosti študijskih programov in posledično za njihovo spreminjanje, omogoči-
ti optimiziranje kompetenc diplomantov, upoštevajoč potrebe turističnega gospodarstva.
Ključna odgovornost pa je na izvajalcih turističnih študijskih programov, torej visokošol-
skih zavodov in njihovih pedagoških delavcev, da z rednimi evalvacijami študijskih progra-
mov in spremljanjem potreb turističnega gospodarstva pripravijo spremembe, ki bodo dip-
lomantom omogočile čim večjo konkurenčnost na trgu delovne sile.
V Sloveniji veliko višješolskih in visokošolskih zavodov, tako javnih kot privatnih,2
izvaja študijske programe s področja turizma in gostinstva. Programi morajo temeljiti na
pridobivanju kompetenc, ki jih potrebujejo diplomanti za delo v turizmu. Zakon o viso-
kem šolstvu (2009) in Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (2013) opisujeta tudi bi-
narnost izobraževanja, pri čemer višješolski in višji strokovni programi izobražujejo v bolj
uporabni smeri, univerzitetni programi pa v akademski smeri z manj praktičnimi izkušnja-
mi. Delovanje sistema visokega šolstva je opredeljeno v Resoluciji o nacionalnem programu
visokega šolstva (2011), v katerem je opisan tudi načrt razvoja slovenskega izobraževalne-
ga prostora do leta 20203. V resoluciji je opredeljeno tudi financiranje visokošolskih zavo-
dov in sistem preverjanja kakovosti študijskih programov in visokošolskih institucij. Nad-
zor in evalvacija programov in zavodov je v pristojnosti NAKVIS4, katerega glavni namen
je vzpostaviti sistem zagotavljanja visokega izobraževalnega in raziskovalnega nivoja sloven-
skega visokega šolstva (NAKVIS, 2013). NAKVIS sodeluje z mednarodnimi agencijami za
nadzor kakovosti v šolstvu EQAR in ENQA (MIZS5, 2011). NAKVIS podeljuje akredita-
cije tako za posamezne študijske programe kot tudi visokošolskim zavodom za njihovo iz-
vajanje. Pomembna pristojnost NAKVIS je tudi ocena potreb gospodarstva in družbe po
2 V Sloveniji je bilo leta 2015 5 javnih visokošolskih zavodov in 30 privatnih višje in visokošolskih zavodov
3 Pomembni dokumenti za razvoj visokega šolstva v Sloveniji so tudi Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki
Sloveniji (1995), Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji (2007), Strategija razvoja Slovenije (2005), Nacionalni pro-
gram reform za doseganje ciljev Lizbonske strategije in Operativni program razvoja človeških virov za obdobje 2000–2013.
4 Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu
5 Ministrstvo za šolstvo in šport RS
48
