Page 96 - Poštuvan, Vita, Alenka Tančič Grum, 2015. Program NARA – MOČ strokovnjakom skozi čuječnost. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 96
rogram NARA - MOČ
Izroček 5.1
Povzetek petega srečanja: Biti s težavo
Osnovno vodilo pri vaji sprejemanja je, da se pričnemo zavedati tistega, kar je prevladujoče v
danem trenutku. Če torej določena čustva, misli ali telesni občutki neprestano zasedajo naš um,
namerno usmerimo pozornost nanje na prijazen in nežen način. To je prvi korak.
Drugi korak je, da po najboljših močeh opazujemo, kakšen odnos imamo do vsega, kar se nam
poraja. Pogosto smo lahko z določeno mislijo, čustvom ali telesnim občutkom povezani, vendar
na neodobravajoč način. Če nam je všeč, se ga „držimo“, postanemo navezani na to misel, čustvo
ali telesni občutek. Če nam ni všeč, ker je boleče, neprijetno ali nelagodno, ga želimo spremeniti
ali odriniti stran zaradi strahov, razdraženosti ali nejevolje. Vsi ti odzivi predstavljajo nasprotje
sprejemanja.
Če se želimo sprostiti, je najlažji način, da najprej prenehamo poskušati stvari spremeniti.
Dopuščanje/sprejemanje pomeni, da preprosto pustimo prostor vsemu, kar se dogaja, namesto
da bi skušali ustvariti nekaj drugega. Skozi odnos sprejemanja se ponovno vrnemo v zavedanje
sedanjosti – vsega, kar je. Dopuščamo, da je – preprosto opazujemo tisto, kar je prisotno, karkoli
že to je. To je odnos, ki naj bi ga imeli do izkušenj, ki močno pritegujejo našo pozornost.
Če na primer opazite, da določeni občutki v telesu, ki so povezani s telesnim nelagodjem ali
čustvi, pogosto odvračajo vašo pozornost od dihanja (ali drugega fokusa vaše pozornosti), lahko
naredite prvi korak tako, da postanete čuječe pozorni na te telesne občutke; da namerno usmerite
fokus vašega zavedanja na dele telesa, kjer so občutki najmočnejši. Dihanje vam lahko pri tem
pomaga – tako, kot ste vadili pri Vaji opazovanja telesa, lahko usmerite prijazno in nežno zave-
danje v ta del telesa ter vanj „vdihujete“ in „izdihujete“.
Ko je vaša pozornost usmerjena na te telesne občutke in se jih zavedate, si recite: „V redu je.
Karkoli že je, je v redu. Naj to občutim.“ Nato zgolj ostanite s temi telesnimi občutki in s svoj-
im odnosom do njih: dihajte z njimi, sprejmite jih, dovolite jim, da so. Lahko vam koristi, če si
ponavljate: „V redu je. Karkoli že je, je v redu. Naj to občutim.“ Uporabljajte vsak izdih, da se
„omehčate“ in odprete občutkom, ki ste se jih zavedli.
Sprejemanje ni predaja: sprejemanje kot vitalni prvi korak nam dovoli, da se popolnoma zavemo
težav oz. vsega, kar nas obremenjuje, in se šele nato, če je to primerno, ustrezno odzovemo. Ta
način je v nasprotju z „refleksnim“ odzivom – ko se avtomatično zatečemo k določenim utečenim
(pogosto nekoristnim) strategijam za soočanje s težavami.
94
Izroček 5.1
Povzetek petega srečanja: Biti s težavo
Osnovno vodilo pri vaji sprejemanja je, da se pričnemo zavedati tistega, kar je prevladujoče v
danem trenutku. Če torej določena čustva, misli ali telesni občutki neprestano zasedajo naš um,
namerno usmerimo pozornost nanje na prijazen in nežen način. To je prvi korak.
Drugi korak je, da po najboljših močeh opazujemo, kakšen odnos imamo do vsega, kar se nam
poraja. Pogosto smo lahko z določeno mislijo, čustvom ali telesnim občutkom povezani, vendar
na neodobravajoč način. Če nam je všeč, se ga „držimo“, postanemo navezani na to misel, čustvo
ali telesni občutek. Če nam ni všeč, ker je boleče, neprijetno ali nelagodno, ga želimo spremeniti
ali odriniti stran zaradi strahov, razdraženosti ali nejevolje. Vsi ti odzivi predstavljajo nasprotje
sprejemanja.
Če se želimo sprostiti, je najlažji način, da najprej prenehamo poskušati stvari spremeniti.
Dopuščanje/sprejemanje pomeni, da preprosto pustimo prostor vsemu, kar se dogaja, namesto
da bi skušali ustvariti nekaj drugega. Skozi odnos sprejemanja se ponovno vrnemo v zavedanje
sedanjosti – vsega, kar je. Dopuščamo, da je – preprosto opazujemo tisto, kar je prisotno, karkoli
že to je. To je odnos, ki naj bi ga imeli do izkušenj, ki močno pritegujejo našo pozornost.
Če na primer opazite, da določeni občutki v telesu, ki so povezani s telesnim nelagodjem ali
čustvi, pogosto odvračajo vašo pozornost od dihanja (ali drugega fokusa vaše pozornosti), lahko
naredite prvi korak tako, da postanete čuječe pozorni na te telesne občutke; da namerno usmerite
fokus vašega zavedanja na dele telesa, kjer so občutki najmočnejši. Dihanje vam lahko pri tem
pomaga – tako, kot ste vadili pri Vaji opazovanja telesa, lahko usmerite prijazno in nežno zave-
danje v ta del telesa ter vanj „vdihujete“ in „izdihujete“.
Ko je vaša pozornost usmerjena na te telesne občutke in se jih zavedate, si recite: „V redu je.
Karkoli že je, je v redu. Naj to občutim.“ Nato zgolj ostanite s temi telesnimi občutki in s svoj-
im odnosom do njih: dihajte z njimi, sprejmite jih, dovolite jim, da so. Lahko vam koristi, če si
ponavljate: „V redu je. Karkoli že je, je v redu. Naj to občutim.“ Uporabljajte vsak izdih, da se
„omehčate“ in odprete občutkom, ki ste se jih zavedli.
Sprejemanje ni predaja: sprejemanje kot vitalni prvi korak nam dovoli, da se popolnoma zavemo
težav oz. vsega, kar nas obremenjuje, in se šele nato, če je to primerno, ustrezno odzovemo. Ta
način je v nasprotju z „refleksnim“ odzivom – ko se avtomatično zatečemo k določenim utečenim
(pogosto nekoristnim) strategijam za soočanje s težavami.
94
