Page 126 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 126
upor, nasilje in preživetje
blago. Poleg tega je zahteval plačilo od tistih, ki so prekoračili reke, tihotapil
blago in pri tem v kraju Noale (v današnji beneški pokrajini), kjer je rodbina
della Torre imela posestva, celo poškodoval dva častnika, ki sta ga poskuša-
la zaustaviti. Kljub prepovedi je uporabljal oboroženo spremstvo, ki so ga ve-
činoma sestavljali prav tako banditi, celo v samih Benetkah. Označevali so se
z zelenim trakom. Praksa zunanjega izkazovanja pripadnosti določeni frakci-
ji (na primer z določenimi cvetlicami, praprotjo ali ruto) je bila razširjena že v
zgodnjenovoveški Furlaniji.74 O slabem beneškem nadzoru lastnega ozemlja
priča dejstvo, da se je Lucio po drugem izgonu, ki je v primeru da bi bil Lucio
vklenjen, predvideval dosmrtno ječo, zelo samozavestno ali bolje že kar oholo
pojavljal v javnosti. Ob neki slovesni procesiji, ki se je odvijala leta 1717 v Vid-
mu ob udeležbi beneškega namestnika, oglejskega patriarha in mnogih plemi-
čev, se je ponosno postavil pred svojo palačo v spremstvo svojih oboroženih
mož. S tem se je rogal samemu namestniku, najvišjemu predstavniku bene-
ške oblasti v Furlaniji.75 Namestnik se ni drznil zapreti Lucia, in sicer v stra-
hu pred njegovo avtoriteto in skupino oboroženih mož. Istega leta je Lucio na
padovanskem območju s svojimi možmi napadel skupino beneških vojakov,
saj je sumil, da ga nameravajo ujeti. Pri spopadu je bil ranjen. Zatekel se je na
habsburško območje, kjer je ostal brez prihodkov in premoženja. Najprej je
šel v Tolmin in kasneje v Faro (Farra) v palačo sorodnika Riccarda Strassolda-
Villanova. Vir preživetja so mu predstavljali razbojništvo, izsiljevanje, tihota-
pstvo. Pri tem so se mu pridružili razni plemiči, ki so prav tako ostali brez vi-
rov dohodka in družbene opore. Dejanje, ki je zapečatilo Luciovo usodo, je bil
umor lastne žene, Eleonore Mandrisio. Dal jo je namreč umoriti v želji, da bi
se lahko poročil s hčerko Riccarda Strassolda in tako izboljšal klavrni položaj,
v katerem se je znašel. Vojaki garnizije, nameščene v Gradiški ob Soči (Gra-
dišče ob Soči; Gradisca d'Isonzo), so ga nato po nalogu graških oblasti zajeli
v Fari. Sledilo je sojenje. Sodni proces sta neposredno vodila dva komisarja iz
Gradca. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da so se goriški deželni stanovi na
omenjene Luciove zločine odzvali zgolj tako, da so degradirali Lucia in njego-
74 O zunanjem izkazovanju pripadnosti frakciji v zgodnjenovoveški Furlaniji Muir, Mad Blood, 89–
90.
75 Tovrstno nasprotovanje ni imelo elementov t. i. socialnega uporništva, kakršnega je utemeljil
Eric J. Hobsbawm, ki so se mu posvečali posamezniki, večinoma ruralnega izvora, ki so delovali v
nasprotju z zakoni, a jih je ruralno okolje podpiralo in celo občudovalo kot borce proti krivicam
(Hobsbawm, I banditi, 3–203). Navezovalo pa se je morda na tradicijo omalovaževanja beneških
oblasti s strani furlanskega fevdalnega plemstva. Omenjeno nasprotje je globoko zaznamovalo
zlasti furlansko fevdalno plemstvo v 15. in 16. stoletju, a je v kasnejših stoletjih večinoma izzvenelo.
126
blago. Poleg tega je zahteval plačilo od tistih, ki so prekoračili reke, tihotapil
blago in pri tem v kraju Noale (v današnji beneški pokrajini), kjer je rodbina
della Torre imela posestva, celo poškodoval dva častnika, ki sta ga poskuša-
la zaustaviti. Kljub prepovedi je uporabljal oboroženo spremstvo, ki so ga ve-
činoma sestavljali prav tako banditi, celo v samih Benetkah. Označevali so se
z zelenim trakom. Praksa zunanjega izkazovanja pripadnosti določeni frakci-
ji (na primer z določenimi cvetlicami, praprotjo ali ruto) je bila razširjena že v
zgodnjenovoveški Furlaniji.74 O slabem beneškem nadzoru lastnega ozemlja
priča dejstvo, da se je Lucio po drugem izgonu, ki je v primeru da bi bil Lucio
vklenjen, predvideval dosmrtno ječo, zelo samozavestno ali bolje že kar oholo
pojavljal v javnosti. Ob neki slovesni procesiji, ki se je odvijala leta 1717 v Vid-
mu ob udeležbi beneškega namestnika, oglejskega patriarha in mnogih plemi-
čev, se je ponosno postavil pred svojo palačo v spremstvo svojih oboroženih
mož. S tem se je rogal samemu namestniku, najvišjemu predstavniku bene-
ške oblasti v Furlaniji.75 Namestnik se ni drznil zapreti Lucia, in sicer v stra-
hu pred njegovo avtoriteto in skupino oboroženih mož. Istega leta je Lucio na
padovanskem območju s svojimi možmi napadel skupino beneških vojakov,
saj je sumil, da ga nameravajo ujeti. Pri spopadu je bil ranjen. Zatekel se je na
habsburško območje, kjer je ostal brez prihodkov in premoženja. Najprej je
šel v Tolmin in kasneje v Faro (Farra) v palačo sorodnika Riccarda Strassolda-
Villanova. Vir preživetja so mu predstavljali razbojništvo, izsiljevanje, tihota-
pstvo. Pri tem so se mu pridružili razni plemiči, ki so prav tako ostali brez vi-
rov dohodka in družbene opore. Dejanje, ki je zapečatilo Luciovo usodo, je bil
umor lastne žene, Eleonore Mandrisio. Dal jo je namreč umoriti v želji, da bi
se lahko poročil s hčerko Riccarda Strassolda in tako izboljšal klavrni položaj,
v katerem se je znašel. Vojaki garnizije, nameščene v Gradiški ob Soči (Gra-
dišče ob Soči; Gradisca d'Isonzo), so ga nato po nalogu graških oblasti zajeli
v Fari. Sledilo je sojenje. Sodni proces sta neposredno vodila dva komisarja iz
Gradca. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da so se goriški deželni stanovi na
omenjene Luciove zločine odzvali zgolj tako, da so degradirali Lucia in njego-
74 O zunanjem izkazovanju pripadnosti frakciji v zgodnjenovoveški Furlaniji Muir, Mad Blood, 89–
90.
75 Tovrstno nasprotovanje ni imelo elementov t. i. socialnega uporništva, kakršnega je utemeljil
Eric J. Hobsbawm, ki so se mu posvečali posamezniki, večinoma ruralnega izvora, ki so delovali v
nasprotju z zakoni, a jih je ruralno okolje podpiralo in celo občudovalo kot borce proti krivicam
(Hobsbawm, I banditi, 3–203). Navezovalo pa se je morda na tradicijo omalovaževanja beneških
oblasti s strani furlanskega fevdalnega plemstva. Omenjeno nasprotje je globoko zaznamovalo
zlasti furlansko fevdalno plemstvo v 15. in 16. stoletju, a je v kasnejših stoletjih večinoma izzvenelo.
126
