Page 123 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 123
o banditizmu in nasilju ob habsburško-beneški meji ...
nespoštljiv do cerkve in do žensk. Poleg tega je prekomerno izkoriščal podani-
ke, nosil prepovedano orožje v javnosti, prihajal v Gorico v spremstvu bandi-
tov in drugih sumljivih ljudi itd. Zatočišče naj bi dal tudi nekemu izgnancu
Aleksandru Wassermannu, ki naj bi leta 1666 v Gorici ubil devinskega prio-
rja.61 Uporabljal je številno oboroženo spremstvo. Na začetku leta 1673 je na
primer vkorakal v Gorico v spremstvu štirinajstih oboroženih mož.62 Ohra-
njena korespondenca razkriva strahospoštovanje, ki ga je prebivalstvo čuti-
lo do Turrismonda, ki je bil v sporu tudi z lastnimi brati.63 Francesco se je na
primer leta 1675 tudi v imenu ostalih dveh bratov, Raimonda in Filippa, pri-
toževal nad Turrismondovimi obsodbe vrednimi dejanji (npr. lovljenje in za-
piranje ljudi) v krajih pod pristojnostjo bratov.64 Pri tem pa tudi Filippo ni
bil posebno miroljuben. Leta 1697 je bil namreč trajno izgnan, ker je naročil
umor Giambattista Novellija.65
Usode banditov so bile dokaj različne. V določenih primerih zagreše-
na kriminalna dejanja in obsodba na izgon plemičem niso preprečile napre-
dovanja. Zgovoren je primer že omenjenega Carla della Torre, pa tudi njego-
vega sina Gerolama della Torreja, prav tako nemirnega duha. Novembra 1699
je skupaj s pajdaši Giovannijem Paulom Radiuichem, Marinom Carraro (oba
iz Gorice), Alessijem Milosom in Paolom Bobanom iz kraja Ronchi de Fae-
lis (Gerolamov »brauo ordinario« (reden oboroženi spremeljalec)) v gradu
Villalta umoril brata Sigismonda. Bratomori so bili sicer dokaj pogosti zara-
di prakse, ki je v prid obvarovanja rodbinskega blagostanja premoženje rod-
bine skoncentriralo v rokah enega samega brata. Tudi Gerolamo je omenjeni
zločin storil v želji po dedovanju. Že pred tem je bil obsojen na izgon s stra-
ni beneškega senata zaradi hudih in nesprejemljivih hudodelstev (»graui, de-
testabili delinquenze«). Beneški senat je 28. maja 1700 v razglasitvi trajnega
izgona iz Beneške republike zaradi omenjenega umora izpostavil, da je Gero-
lamo kljub prvemu izgonu redno prehajal habsburško-beneško mejo in zaha-
jal v Ziriacco, Villalta in druge kraje pod beneško oblastjo. Bratomora pa ni
bilo mogoče spregledati. V primeru da bi padel v roke oblasti, bi bil umorjen.
Obenem mu je bilo zaplenjeno tudi vse premoženje.66 Gerolamo se je tako kot
mnogi drugi posamezniki, ki so se znašli v podobni situaciji, zatekel na hab-
61 ASPG, Stati provinciali II, b. 435/III. Uboj devinskega priorja omenja tudi Marusig, Le morti violen-
te, 53.
62 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/II.
63 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/III.
64 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
65 Cavazza, »Una società nobiliare,« 222, 234.
66 ASG, Archivio Coronini, Atti e documenti, b. 367.
123
nespoštljiv do cerkve in do žensk. Poleg tega je prekomerno izkoriščal podani-
ke, nosil prepovedano orožje v javnosti, prihajal v Gorico v spremstvu bandi-
tov in drugih sumljivih ljudi itd. Zatočišče naj bi dal tudi nekemu izgnancu
Aleksandru Wassermannu, ki naj bi leta 1666 v Gorici ubil devinskega prio-
rja.61 Uporabljal je številno oboroženo spremstvo. Na začetku leta 1673 je na
primer vkorakal v Gorico v spremstvu štirinajstih oboroženih mož.62 Ohra-
njena korespondenca razkriva strahospoštovanje, ki ga je prebivalstvo čuti-
lo do Turrismonda, ki je bil v sporu tudi z lastnimi brati.63 Francesco se je na
primer leta 1675 tudi v imenu ostalih dveh bratov, Raimonda in Filippa, pri-
toževal nad Turrismondovimi obsodbe vrednimi dejanji (npr. lovljenje in za-
piranje ljudi) v krajih pod pristojnostjo bratov.64 Pri tem pa tudi Filippo ni
bil posebno miroljuben. Leta 1697 je bil namreč trajno izgnan, ker je naročil
umor Giambattista Novellija.65
Usode banditov so bile dokaj različne. V določenih primerih zagreše-
na kriminalna dejanja in obsodba na izgon plemičem niso preprečile napre-
dovanja. Zgovoren je primer že omenjenega Carla della Torre, pa tudi njego-
vega sina Gerolama della Torreja, prav tako nemirnega duha. Novembra 1699
je skupaj s pajdaši Giovannijem Paulom Radiuichem, Marinom Carraro (oba
iz Gorice), Alessijem Milosom in Paolom Bobanom iz kraja Ronchi de Fae-
lis (Gerolamov »brauo ordinario« (reden oboroženi spremeljalec)) v gradu
Villalta umoril brata Sigismonda. Bratomori so bili sicer dokaj pogosti zara-
di prakse, ki je v prid obvarovanja rodbinskega blagostanja premoženje rod-
bine skoncentriralo v rokah enega samega brata. Tudi Gerolamo je omenjeni
zločin storil v želji po dedovanju. Že pred tem je bil obsojen na izgon s stra-
ni beneškega senata zaradi hudih in nesprejemljivih hudodelstev (»graui, de-
testabili delinquenze«). Beneški senat je 28. maja 1700 v razglasitvi trajnega
izgona iz Beneške republike zaradi omenjenega umora izpostavil, da je Gero-
lamo kljub prvemu izgonu redno prehajal habsburško-beneško mejo in zaha-
jal v Ziriacco, Villalta in druge kraje pod beneško oblastjo. Bratomora pa ni
bilo mogoče spregledati. V primeru da bi padel v roke oblasti, bi bil umorjen.
Obenem mu je bilo zaplenjeno tudi vse premoženje.66 Gerolamo se je tako kot
mnogi drugi posamezniki, ki so se znašli v podobni situaciji, zatekel na hab-
61 ASPG, Stati provinciali II, b. 435/III. Uboj devinskega priorja omenja tudi Marusig, Le morti violen-
te, 53.
62 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/II.
63 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/III.
64 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
65 Cavazza, »Una società nobiliare,« 222, 234.
66 ASG, Archivio Coronini, Atti e documenti, b. 367.
123
