Page 122 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 122
upor, nasilje in preživetje
ka, si je Neuhaus nadejal, da se mu bo sreča nasmehnila. Večkrat (npr. 1671,53
/ok. 1676/,54 168355) je namreč poskušal doseči cesarjevo pomilostitev. Vsaka
naslednja prošnja odraža vedno večji banditov obup in nemir. V drugi izmed
omenjenih prošenj je zapisal, da že »vado, remingo, gia sono otto anni pae-
si stranieri« (osem let brezciljno blodi po tujih deželah). Znašel naj bi se brez
vsakršnega dohodka, saj je bilo konfiscirano njegovo imetje, porušene so bile
hiše in skoraj uničena njegova družina (»No ho susidio alcuno, per che sono
stati confiscati li beni, sgiantate le case è quasi annihilita la mia famiglia«).56 V
prošnji iz leta 1683 se je opisal kot »bandito, confiscato e privo del proprio es-
ser« (izgnanec s konfisciranimi posestvi in brez lastnega obstoja). Prosil je mi-
losti in zapisal, da je iz nuje užalil vladarjevega predstavnika. Poleg tega je tožil
nad kaznimi, ki so zadele njegovo družino, saj so bila konfiscirana vsa poses-
tva ne glede na to, ali so pripadala njegovim sestram ali mlajšim sorodnikom.
Njegov zagovor odraža tipično miselnost tedanjega fevdalnega plemiča, ki je
krvno maščevanje dojemal kot moralno pravico in dolžnost, saj je izpostavil,
»chi può raffrenar quel precipitoso impeto naturale, che spinge ogni oltrag-
giato Vivente a vendicarsi?« (kdo more zaustaviti tisti naravni siloviti zanos,
ki sili vsakega užaljenega k maščevanju?).57 Tokrat je uspel. Najbrž je uporabil
sprejemljive argumente. Cesar ga je 2. aprila 1683 pomilostil, povrnjena so mu
bila tudi vsa posestva in plemiški naslov.58
Ne le Krmin, temveč tudi drugi predeli Goriške so bili v drugi polovici
17. stoletja nemirni. Določeni kraji so postali zbirališče morilcev in banditov,
na primer v šestdesetih in sedemdesetih letih grad v Štanjelu v času Ludvika
Giacoma Cobenzla in devinski grad v času grofa Turrismonda della Torreja.59
Oba sta namreč dajala zatočišče banditom, roparjem in morilcem. Ludovico
je na primer v Štanjelu kot tudi na gradu Mokolan (Proseški stolp; Torre di
Prosecco) leta 1662 nudil zatočišče dvema beneškima banditoma, nekemu Lu-
dovicu Panigaiju in njegovemu spremljevalcu.60 Podobno je Cobenzl v Štanje-
lu dnevno sprejemal tovrstne ljudi in tudi sam škandalozno živel, delal zase-
de, bil nasilen do žensk itd. Turrismondo pa naj bi škodoval celotnemu Krasu
in povzročal nemire. Na čelo svoje jurisdikcije je postavil nekega Juda, ki je bil
53 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/II.
54 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
55 Blasutic, Memoriali cormonesi, 218–22; Blasutic, »Il fisco,« 88–91.
56 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
57 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
58 Blasutic, Memoriali cormonesi, 222–[222b].
59 Cavazza, »Una società nobiliare,« 222.
60 ASPG, Stati provinciali II, b. 435/III.
122
ka, si je Neuhaus nadejal, da se mu bo sreča nasmehnila. Večkrat (npr. 1671,53
/ok. 1676/,54 168355) je namreč poskušal doseči cesarjevo pomilostitev. Vsaka
naslednja prošnja odraža vedno večji banditov obup in nemir. V drugi izmed
omenjenih prošenj je zapisal, da že »vado, remingo, gia sono otto anni pae-
si stranieri« (osem let brezciljno blodi po tujih deželah). Znašel naj bi se brez
vsakršnega dohodka, saj je bilo konfiscirano njegovo imetje, porušene so bile
hiše in skoraj uničena njegova družina (»No ho susidio alcuno, per che sono
stati confiscati li beni, sgiantate le case è quasi annihilita la mia famiglia«).56 V
prošnji iz leta 1683 se je opisal kot »bandito, confiscato e privo del proprio es-
ser« (izgnanec s konfisciranimi posestvi in brez lastnega obstoja). Prosil je mi-
losti in zapisal, da je iz nuje užalil vladarjevega predstavnika. Poleg tega je tožil
nad kaznimi, ki so zadele njegovo družino, saj so bila konfiscirana vsa poses-
tva ne glede na to, ali so pripadala njegovim sestram ali mlajšim sorodnikom.
Njegov zagovor odraža tipično miselnost tedanjega fevdalnega plemiča, ki je
krvno maščevanje dojemal kot moralno pravico in dolžnost, saj je izpostavil,
»chi può raffrenar quel precipitoso impeto naturale, che spinge ogni oltrag-
giato Vivente a vendicarsi?« (kdo more zaustaviti tisti naravni siloviti zanos,
ki sili vsakega užaljenega k maščevanju?).57 Tokrat je uspel. Najbrž je uporabil
sprejemljive argumente. Cesar ga je 2. aprila 1683 pomilostil, povrnjena so mu
bila tudi vsa posestva in plemiški naslov.58
Ne le Krmin, temveč tudi drugi predeli Goriške so bili v drugi polovici
17. stoletja nemirni. Določeni kraji so postali zbirališče morilcev in banditov,
na primer v šestdesetih in sedemdesetih letih grad v Štanjelu v času Ludvika
Giacoma Cobenzla in devinski grad v času grofa Turrismonda della Torreja.59
Oba sta namreč dajala zatočišče banditom, roparjem in morilcem. Ludovico
je na primer v Štanjelu kot tudi na gradu Mokolan (Proseški stolp; Torre di
Prosecco) leta 1662 nudil zatočišče dvema beneškima banditoma, nekemu Lu-
dovicu Panigaiju in njegovemu spremljevalcu.60 Podobno je Cobenzl v Štanje-
lu dnevno sprejemal tovrstne ljudi in tudi sam škandalozno živel, delal zase-
de, bil nasilen do žensk itd. Turrismondo pa naj bi škodoval celotnemu Krasu
in povzročal nemire. Na čelo svoje jurisdikcije je postavil nekega Juda, ki je bil
53 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/II.
54 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
55 Blasutic, Memoriali cormonesi, 218–22; Blasutic, »Il fisco,« 88–91.
56 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
57 ASPG, Stati provinciali II, b. 438.
58 Blasutic, Memoriali cormonesi, 222–[222b].
59 Cavazza, »Una società nobiliare,« 222.
60 ASPG, Stati provinciali II, b. 435/III.
122
