Page 124 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 124
upor, nasilje in preživetje
sburško območje in uspel pridobiti pomembno mesto v goriški politični in
gospodarski sferi.67 Gerolamov preskok od bandita v goriškega veljaka je seve-
da omogočalo dejstvo, da so Habsburžani za razliko od Benečanov lokalne-
mu plemstvu omogočali dostop do najvišjih upravnih funkcij, ki so bile tako
v »Stato da Mar« kot v »Terrafermi« pridržani izključno beneškemu patri-
ciatu.
Ob habsburško-beneški meji sta se namreč soočali dve povsem drugačni
državi, katerih nesoglasja so banditi in razbojniki znali izkoriščati sebi v prid.
Obe strani sta se zavedali problema meje in potrebe po medsebojnem sodelo-
vanju. Benetke so na primer že leta 1520 ali malo pred tem ferrarskemu voj-
vodi Alfonsu d'Este glede južne meje svoje »Terraferme« predlagale dogo-
vor o medsebojni predaji banditov. Vojvoda je v duhu časa, ki je v predaji videl
zmanjšanje suverenosti vladarja, zavrnil možnost morebitnega dogovora.68 S
Habsburžani pa je bil dogovor glede sodelovanja pri preganjanju banditizma
dosežen leta 1637. Zanj si je posebno prizadeval goriški plemič Antonio Rabat-
ta (um. 1650), kasnejši cesarski odposlanec v Benetkah. Vladar je sicer še na-
prej podeljeval pomilostitve, goriški in gradiška glavarja so imeli še vedno na
voljo omejena represivna sredstva, goriški plemiči so med izgnanci z beneške-
ga območja rekrutirali plačance in morilce, a kljub temu je dogovor prinesel
tudi določen napredek pri preganjanju banditizma.69 Na ta način je bilo na
primer leta 1638 dogovorjeno, da se bo porušilo nekaj bivališč v Gradiscutti,
habsburški enklavi na beneškem območju, ležeči nekoliko vzhodneje od Til-
menta. Omenjeni kraj so namreč zaradi težje dostopnosti na račun močvirja
ob reki Varmo uporabljali beneški banditi kot zavetišče že od 16. stoletja dal-
je.70 V Gradiscutto, v hišo plemiške rodbine Belgrado, sta se na primer zatekla
dva bandita, in sicer Francesco Cordovado iz istoimenskega kraja in Antonio
del Merlo iz Vidma. Potem ko sta bila zaradi raznih zločinov s strani beneških
oblasti obsojena na izgon, sta se leta 1582 predala plenjenju revnega kmečkega
prebivalstva ob habsburško-beneški meji. Število razbojnikov je naraslo na tri-
deset in skupaj so pustošili in ubijali. V zaselku Santa Marizza v bližini Gra-
discutte so napadli hišo, v kateri so se zadrževali nekateri videmski plemiči.
Z enim izmed njih je bil namreč Merlo v sporu. Pri tem so nekateri umrli ali
bili poškodovani. V nogo ranjeni Antonio je na pomoč poklical tamkajšnje-
67 O Gerolamu (Girolamu) kot maršalu goriške grofije med letoma 1707 in 1710 Panjek, »Il miserabil
paese,« 39–76.
68 Basaglia, »Il banditismo,« 423–24.
69 Trebbi, Il Friuli, 285–87; Trebbi, »Tra Venezia,« 37–57.
70 Palladio, Historie, 303–04; Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 225 (poročilo Alviseja Foscarinija iz leta
1637), 236 (poročilo Girolama Foscarinija).
124
sburško območje in uspel pridobiti pomembno mesto v goriški politični in
gospodarski sferi.67 Gerolamov preskok od bandita v goriškega veljaka je seve-
da omogočalo dejstvo, da so Habsburžani za razliko od Benečanov lokalne-
mu plemstvu omogočali dostop do najvišjih upravnih funkcij, ki so bile tako
v »Stato da Mar« kot v »Terrafermi« pridržani izključno beneškemu patri-
ciatu.
Ob habsburško-beneški meji sta se namreč soočali dve povsem drugačni
državi, katerih nesoglasja so banditi in razbojniki znali izkoriščati sebi v prid.
Obe strani sta se zavedali problema meje in potrebe po medsebojnem sodelo-
vanju. Benetke so na primer že leta 1520 ali malo pred tem ferrarskemu voj-
vodi Alfonsu d'Este glede južne meje svoje »Terraferme« predlagale dogo-
vor o medsebojni predaji banditov. Vojvoda je v duhu časa, ki je v predaji videl
zmanjšanje suverenosti vladarja, zavrnil možnost morebitnega dogovora.68 S
Habsburžani pa je bil dogovor glede sodelovanja pri preganjanju banditizma
dosežen leta 1637. Zanj si je posebno prizadeval goriški plemič Antonio Rabat-
ta (um. 1650), kasnejši cesarski odposlanec v Benetkah. Vladar je sicer še na-
prej podeljeval pomilostitve, goriški in gradiška glavarja so imeli še vedno na
voljo omejena represivna sredstva, goriški plemiči so med izgnanci z beneške-
ga območja rekrutirali plačance in morilce, a kljub temu je dogovor prinesel
tudi določen napredek pri preganjanju banditizma.69 Na ta način je bilo na
primer leta 1638 dogovorjeno, da se bo porušilo nekaj bivališč v Gradiscutti,
habsburški enklavi na beneškem območju, ležeči nekoliko vzhodneje od Til-
menta. Omenjeni kraj so namreč zaradi težje dostopnosti na račun močvirja
ob reki Varmo uporabljali beneški banditi kot zavetišče že od 16. stoletja dal-
je.70 V Gradiscutto, v hišo plemiške rodbine Belgrado, sta se na primer zatekla
dva bandita, in sicer Francesco Cordovado iz istoimenskega kraja in Antonio
del Merlo iz Vidma. Potem ko sta bila zaradi raznih zločinov s strani beneških
oblasti obsojena na izgon, sta se leta 1582 predala plenjenju revnega kmečkega
prebivalstva ob habsburško-beneški meji. Število razbojnikov je naraslo na tri-
deset in skupaj so pustošili in ubijali. V zaselku Santa Marizza v bližini Gra-
discutte so napadli hišo, v kateri so se zadrževali nekateri videmski plemiči.
Z enim izmed njih je bil namreč Merlo v sporu. Pri tem so nekateri umrli ali
bili poškodovani. V nogo ranjeni Antonio je na pomoč poklical tamkajšnje-
67 O Gerolamu (Girolamu) kot maršalu goriške grofije med letoma 1707 in 1710 Panjek, »Il miserabil
paese,« 39–76.
68 Basaglia, »Il banditismo,« 423–24.
69 Trebbi, Il Friuli, 285–87; Trebbi, »Tra Venezia,« 37–57.
70 Palladio, Historie, 303–04; Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 225 (poročilo Alviseja Foscarinija iz leta
1637), 236 (poročilo Girolama Foscarinija).
124
