Page 125 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 125
o banditizmu in nasilju ob habsburško-beneški meji ...
ga kmeta, ki pa je razbojnika obglavil in na račun tega kasneje dobil nagrado
s strani beneških oblasti. Nad razbojnike so se nato odpravili tako habsburški
kot beneški vojaki, ki so jih preganjali, dokler jih niso ranili ali ubili.71
Večja varnost je bila vzpostavljena šele proti koncu 17. stoletja (1675), ko
je bila na goriškem gradu nameščena garnizija 50 oboroženih mož in postavl-
jenih 36 mestnih redarjev.72 Poleg tega je tudi goriški jezuitski kolegij, usta-
novljen leta 1618, v teku stoletja pripomogel k dvigu izobrazbene ravni prebi-
valstva in k bolj uglajenem vedenju. Na pragu stoletja, ki ga je zaznamovalo
razsvetljenstvo, pa je prišlo tudi do nekega splošnega oplemenitenja navad in
vpada števila kriminalnih dejanj. Postopoma so se na splošno v evropskem
prostoru izoblikovale nove oblike izražanja družbene superiornosti, pri kate-
rih so imele velik pomen sposobnost elegantnega in prefinjenega vedenja ter
izobraženost. Omenjeno se je na primer v Angliji izražalo v novonastalem ide-
alu »gentlemana«, ne nujno plemiškega stanu, v Franciji pa »honnête hom-
me«. Poleg tega je z naraščajočo močjo držav (v Angliji na primer že konec 16.
stoletja, v mnogih evropskih držav pa šele po sredini 17. stoletja) nagnjenost
plemstva k nasilju začela počasi in nekontinuirano upadati.73
V okviru splošnega izboljšanja razmer na začetku 18. stoletja je bila toli-
ko bolj odmevna usoda Lucia della Torre-Valsassina, vnuka prej omenjenega
Carla in sina umorjenega Sigismunda. Njegovo življenje in njegova dejanja so
našla odmev v literaturi, življenjska pot tega zloglasnega bandita odraža spre-
menjene družbene razmere na prehodu iz 17. v 18. stoletje. Na začetku 18. stole-
tja družba ni bila več tako potrpežljiva do nelegalnih praks plemičev. Carlo je
bil najbrž eden izmed zadnjih plemičev na habsburško-beneškem obmejnem
območju, ki se je povsem neobzirno predajal razbojništvu in drugim nelegal-
nim praksam. Podobno kot nekateri njegovi predniki je tudi Lucio zagrešil
vrsto kriminalnih dejanj na habsburškem in beneškem ozemlju. Ukvarjal se je
tudi s tihotapstvom in izsiljevanjem. Beneška republika ga je kar trikrat obso-
dila na izgon zaradi dejanj, ki jih je storil na čelu svojega oboroženega sprem-
stva ne le na območju beneške »Terraferme«, temveč tudi v samem mestu Be-
netke. Svet deseterice je pri obsodbi na izgon z dne 16. julija 1717 izpostavil, da
se je Lucio obkrožal z oboroženim spremstvom, ki je prebivalo v njegovi hiši.
Vzdrževanje omenjenih privržencev je skušal mukoma omogočiti (»andasse
mendicando la sussistenza di tali iniqui seguaci«) z izsiljevanjem trgovcev, go-
stilničarjev in drugih, saj jih je prisili, da so mu dajali meso, sol, kruh in drugo
71 Palladio, »Curiosità storiche,« 182; Bianco, Storie, 83–87, 119–20.
72 Morelli, Istoria, knj. II, 159: po njem: Czoernig, La Nizza austriaca, 693, Rutar, Poknežena grofija, 125;
Porcedda, »Un paese,« 9–29.
73 Dewald, La nobiltà europea, 71–83, 155–69.
125
ga kmeta, ki pa je razbojnika obglavil in na račun tega kasneje dobil nagrado
s strani beneških oblasti. Nad razbojnike so se nato odpravili tako habsburški
kot beneški vojaki, ki so jih preganjali, dokler jih niso ranili ali ubili.71
Večja varnost je bila vzpostavljena šele proti koncu 17. stoletja (1675), ko
je bila na goriškem gradu nameščena garnizija 50 oboroženih mož in postavl-
jenih 36 mestnih redarjev.72 Poleg tega je tudi goriški jezuitski kolegij, usta-
novljen leta 1618, v teku stoletja pripomogel k dvigu izobrazbene ravni prebi-
valstva in k bolj uglajenem vedenju. Na pragu stoletja, ki ga je zaznamovalo
razsvetljenstvo, pa je prišlo tudi do nekega splošnega oplemenitenja navad in
vpada števila kriminalnih dejanj. Postopoma so se na splošno v evropskem
prostoru izoblikovale nove oblike izražanja družbene superiornosti, pri kate-
rih so imele velik pomen sposobnost elegantnega in prefinjenega vedenja ter
izobraženost. Omenjeno se je na primer v Angliji izražalo v novonastalem ide-
alu »gentlemana«, ne nujno plemiškega stanu, v Franciji pa »honnête hom-
me«. Poleg tega je z naraščajočo močjo držav (v Angliji na primer že konec 16.
stoletja, v mnogih evropskih držav pa šele po sredini 17. stoletja) nagnjenost
plemstva k nasilju začela počasi in nekontinuirano upadati.73
V okviru splošnega izboljšanja razmer na začetku 18. stoletja je bila toli-
ko bolj odmevna usoda Lucia della Torre-Valsassina, vnuka prej omenjenega
Carla in sina umorjenega Sigismunda. Njegovo življenje in njegova dejanja so
našla odmev v literaturi, življenjska pot tega zloglasnega bandita odraža spre-
menjene družbene razmere na prehodu iz 17. v 18. stoletje. Na začetku 18. stole-
tja družba ni bila več tako potrpežljiva do nelegalnih praks plemičev. Carlo je
bil najbrž eden izmed zadnjih plemičev na habsburško-beneškem obmejnem
območju, ki se je povsem neobzirno predajal razbojništvu in drugim nelegal-
nim praksam. Podobno kot nekateri njegovi predniki je tudi Lucio zagrešil
vrsto kriminalnih dejanj na habsburškem in beneškem ozemlju. Ukvarjal se je
tudi s tihotapstvom in izsiljevanjem. Beneška republika ga je kar trikrat obso-
dila na izgon zaradi dejanj, ki jih je storil na čelu svojega oboroženega sprem-
stva ne le na območju beneške »Terraferme«, temveč tudi v samem mestu Be-
netke. Svet deseterice je pri obsodbi na izgon z dne 16. julija 1717 izpostavil, da
se je Lucio obkrožal z oboroženim spremstvom, ki je prebivalo v njegovi hiši.
Vzdrževanje omenjenih privržencev je skušal mukoma omogočiti (»andasse
mendicando la sussistenza di tali iniqui seguaci«) z izsiljevanjem trgovcev, go-
stilničarjev in drugih, saj jih je prisili, da so mu dajali meso, sol, kruh in drugo
71 Palladio, »Curiosità storiche,« 182; Bianco, Storie, 83–87, 119–20.
72 Morelli, Istoria, knj. II, 159: po njem: Czoernig, La Nizza austriaca, 693, Rutar, Poknežena grofija, 125;
Porcedda, »Un paese,« 9–29.
73 Dewald, La nobiltà europea, 71–83, 155–69.
125
