Page 146 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 146
upor, nasilje in preživetje
Čeprav je Ivan Simoneta svoje vedenje o razlogih za nezadovoljstvo na
območju devinskega deželskega sodišča skušal omejiti na povišana bremena
na kmečko zemljo (hube), ki jih je tudi sam izterjeval, je precej jasno razvidno,
da se je na ta način skušal razbremeniti suma o vpletenosti, obenem pa omiliti
težo dogajanja. Dejansko pa je bilo na devinskem Krasu nasprotovanje novima
dacema na sol in vino dokaj močno, morda je celo predstavljalo prevladujoči
vzgib za »uporniški« nastop. To niti ne bi bilo presenetljivo, pravzaprav bi
bilo v skladu s prisotnostjo podložnikov, »ki prodajajo sol« (Simoneta),
in mitnice v Štivanu pri Devinu kakor tudi z razširjeno pridelavo vina v
gospostvu in z 51-odstotnim deležem dohodkov v denarju v renti imetnika
devinskega gospostva in deželskega sodišča, kar je zneslo 3.101 goldinar na
leto (na podlagi skoraj sočasne komorne cenitve iz leta 1637).38 Ta denar je
bilo treba vendarle kje pridobiti, in sicer z dejavnostjo na trgu, torej s trgovan-
jem, tovorjenjem, preprodajo (in tihotapstvom),39 ki so jih nove in povečane
obremenitve prometa nedvomno prizadele. V vsakem primeru imamo v De-
vinu izpričana oba motiva, tako nasprotovanje povišanjem bremen na trgovi-
no kakor na zemljo. Slednji vzgib nam omogoči potegniti vzporednico z raz-
širjenim razlogom za nezadovoljstvo na Štajerskem in deloma na Kranjskem,
ki ga navaja dosedanja literatura, medtem ko je z izrecnim nasprotovanjem
obremenitvam trgovine in prometa devinska stvarnost blizu notranjskemu
vzorcu upora leta 1635, ki doslej ni bil dovolj poudarjen, a je zelo jasno izražen
v zaslišanju Ivana Simonete (vodilna vloga tovornikov).
V širšem smislu nam dinamika priprav na skupen nastop kmetov v upo-
ru na primeru gospostva oz. deželskega sodišča Devin kaže zanimivo sliko.
Opozarja namreč na utečena sredstva komunikacije v zgodnjenovoveških
skupnostih, ki so na drugi strani predstavljale velik strah za plemstvo oziro-
ma imetnike zemljiških gospostev.40 Devinski podložniki se veliko pogovar-
jajo, s sovaščani izmenjujejo mnenja in stališča ter z istim namenom hodijo
po drugih vaseh in se dogovarjajo o načinih izražanja nezadovoljstva. Sreča-
nja in diskusije se odvijajo po domovih ter v krajih in ob dogodkih, ki so tra-
dicionalna zbirališča podeželskega prebivalstva, to je na vaških trgih pred in
po maši, na vaški veselici (»šagri«) in na letnem sejmu. Pogovori in usklajeva-
nja nazadnje privedejo do dogovora o načinu in vsebini skupnega, koordinira-
nega nastopa ter do njegove izvedbe. Za skupni zbor in nastop izberejo enega
38 Panjek, »Fevdalna renta,« 46–47.
39 Panjek, Terra di confine, 161–70
40 O pomenu širjenja novic v novoveških skupnostih in o strahu elit v Bianco, Krvavi pust 1511. Podob-
ne informacije sicer brez umestitve v ta kontekst predstavita tudi Koropec in Grafenauer, Kmečki
upori.
146
Čeprav je Ivan Simoneta svoje vedenje o razlogih za nezadovoljstvo na
območju devinskega deželskega sodišča skušal omejiti na povišana bremena
na kmečko zemljo (hube), ki jih je tudi sam izterjeval, je precej jasno razvidno,
da se je na ta način skušal razbremeniti suma o vpletenosti, obenem pa omiliti
težo dogajanja. Dejansko pa je bilo na devinskem Krasu nasprotovanje novima
dacema na sol in vino dokaj močno, morda je celo predstavljalo prevladujoči
vzgib za »uporniški« nastop. To niti ne bi bilo presenetljivo, pravzaprav bi
bilo v skladu s prisotnostjo podložnikov, »ki prodajajo sol« (Simoneta),
in mitnice v Štivanu pri Devinu kakor tudi z razširjeno pridelavo vina v
gospostvu in z 51-odstotnim deležem dohodkov v denarju v renti imetnika
devinskega gospostva in deželskega sodišča, kar je zneslo 3.101 goldinar na
leto (na podlagi skoraj sočasne komorne cenitve iz leta 1637).38 Ta denar je
bilo treba vendarle kje pridobiti, in sicer z dejavnostjo na trgu, torej s trgovan-
jem, tovorjenjem, preprodajo (in tihotapstvom),39 ki so jih nove in povečane
obremenitve prometa nedvomno prizadele. V vsakem primeru imamo v De-
vinu izpričana oba motiva, tako nasprotovanje povišanjem bremen na trgovi-
no kakor na zemljo. Slednji vzgib nam omogoči potegniti vzporednico z raz-
širjenim razlogom za nezadovoljstvo na Štajerskem in deloma na Kranjskem,
ki ga navaja dosedanja literatura, medtem ko je z izrecnim nasprotovanjem
obremenitvam trgovine in prometa devinska stvarnost blizu notranjskemu
vzorcu upora leta 1635, ki doslej ni bil dovolj poudarjen, a je zelo jasno izražen
v zaslišanju Ivana Simonete (vodilna vloga tovornikov).
V širšem smislu nam dinamika priprav na skupen nastop kmetov v upo-
ru na primeru gospostva oz. deželskega sodišča Devin kaže zanimivo sliko.
Opozarja namreč na utečena sredstva komunikacije v zgodnjenovoveških
skupnostih, ki so na drugi strani predstavljale velik strah za plemstvo oziro-
ma imetnike zemljiških gospostev.40 Devinski podložniki se veliko pogovar-
jajo, s sovaščani izmenjujejo mnenja in stališča ter z istim namenom hodijo
po drugih vaseh in se dogovarjajo o načinih izražanja nezadovoljstva. Sreča-
nja in diskusije se odvijajo po domovih ter v krajih in ob dogodkih, ki so tra-
dicionalna zbirališča podeželskega prebivalstva, to je na vaških trgih pred in
po maši, na vaški veselici (»šagri«) in na letnem sejmu. Pogovori in usklajeva-
nja nazadnje privedejo do dogovora o načinu in vsebini skupnega, koordinira-
nega nastopa ter do njegove izvedbe. Za skupni zbor in nastop izberejo enega
38 Panjek, »Fevdalna renta,« 46–47.
39 Panjek, Terra di confine, 161–70
40 O pomenu širjenja novic v novoveških skupnostih in o strahu elit v Bianco, Krvavi pust 1511. Podob-
ne informacije sicer brez umestitve v ta kontekst predstavita tudi Koropec in Grafenauer, Kmečki
upori.
146
