Page 30 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 30
upor, nasilje in preživetje
na stan, starost, poklic, spol, hierarhični položaj v družbi ali premožnost, je
bilo zelo odmevno. Ta izjemno prodorna in vabljiva zamisel je bila realizira-
na v ogromnem številu različnih variant, saj so umetniki to sporočilo priredi-
li, ga dopolnili z različnimi poudarki in obogatili ali reducirali na takšen ali
drugačen način.
Med drugim so tovrstne podobe opozarjale, da naj se vsakdo pravočas-
no z ustreznim, Bogu in veri primernim, življenjem pripravi na smrt, da ga ne
bi nenadni konec življenja iztrgal iz vsakdana brez odveze.
Poleg tega sta družbenokritična misel in istočasno družbenotolažilna
nota mrtvaškega plesa očitni v dejstvu , da v skrajno hierarhizirani, stanovsko
in dignitetno stopnjevani družbi, ki je trdno določala vlogo vsakega posamez-
nika v njegovem redu ali poklicu, povsem nazorno kaže enakost, egalitaristično
neizbežnost smrti ne glede na vse te pogosto ogromne ali nepremostljive razlike.
Poziv tega ikonografskega motiva, namreč Memento mori, pa seveda ni
odzvanjal za vse enako, saj so tovrstne upodobitve pogosto povsem jasno, bodi-
si s podobami bodisi z besedili, ki jih skoraj vedno spremljajo, predstavile tudi
koncept, da sta greh in grešnost v življenju posledica samih pogojev za njuno
bohotenje, zatorej sta nekako povezana z idejo, da je priložnost za greh enačena
z materialnimi predpogoji zanj. Zelo razširjena je bila namreč zamisel, da viš-
ji družbeni ali institucionalni rang s seboj prinaša tudi več grešnega početja.3
Značilen primer je inkunabula Der doten dantz mit figuren clage und
antwort schon von allen staten der welt, ki jo je leta 1485 verjetno v Heidelber-
gu objavil tiskar Heinrich Knoblochtzer, v kateri so višji rangi in stanovi pra-
viloma podvrženi ostri kritiki.4
V njej denimo škof v smrtnem plesu pravi: »Župniki me bodo obtože-
vali, da sem vzel toliko subsidij in da sem s silo zatiral revne. Oh, ko bi se Bog
usmilil moje duše«.5
Menih, v besedilu označen kot Der gute Mönch in v lesorez upodobljen
kot frančiškan, pa se zahvaljuje bogu za milost, da je lahko imel duhovniško
življenje, in na koncu zaključi: »Darumb der dott ist myr eyn troist / Nun
werde ich frijhe und gantz erloist« (»Zato je smrt zame tolažba / sedaj bom
svoboden in povsem odrešen«).6
Seveda so s tovrstno stanovsko kritiko povezani značilni poskusi pri-
padnikov določenega stanu ali poklica, da bi se z bogastvom, s tako ali dru-
gače pridobljenim denarjem, odkupili od smrti, ki jih je povlekla v svoj ples.
3 Wolgast, »Die Klerusdarstellungen,« 197–98.
4 Hammerstein, Tanz und Musik, 206–08.
5 Kaiser, Der tanzende Tod, 120–21.
6 Kaiser, Der tanzende Tod, 168–69.
30
na stan, starost, poklic, spol, hierarhični položaj v družbi ali premožnost, je
bilo zelo odmevno. Ta izjemno prodorna in vabljiva zamisel je bila realizira-
na v ogromnem številu različnih variant, saj so umetniki to sporočilo priredi-
li, ga dopolnili z različnimi poudarki in obogatili ali reducirali na takšen ali
drugačen način.
Med drugim so tovrstne podobe opozarjale, da naj se vsakdo pravočas-
no z ustreznim, Bogu in veri primernim, življenjem pripravi na smrt, da ga ne
bi nenadni konec življenja iztrgal iz vsakdana brez odveze.
Poleg tega sta družbenokritična misel in istočasno družbenotolažilna
nota mrtvaškega plesa očitni v dejstvu , da v skrajno hierarhizirani, stanovsko
in dignitetno stopnjevani družbi, ki je trdno določala vlogo vsakega posamez-
nika v njegovem redu ali poklicu, povsem nazorno kaže enakost, egalitaristično
neizbežnost smrti ne glede na vse te pogosto ogromne ali nepremostljive razlike.
Poziv tega ikonografskega motiva, namreč Memento mori, pa seveda ni
odzvanjal za vse enako, saj so tovrstne upodobitve pogosto povsem jasno, bodi-
si s podobami bodisi z besedili, ki jih skoraj vedno spremljajo, predstavile tudi
koncept, da sta greh in grešnost v življenju posledica samih pogojev za njuno
bohotenje, zatorej sta nekako povezana z idejo, da je priložnost za greh enačena
z materialnimi predpogoji zanj. Zelo razširjena je bila namreč zamisel, da viš-
ji družbeni ali institucionalni rang s seboj prinaša tudi več grešnega početja.3
Značilen primer je inkunabula Der doten dantz mit figuren clage und
antwort schon von allen staten der welt, ki jo je leta 1485 verjetno v Heidelber-
gu objavil tiskar Heinrich Knoblochtzer, v kateri so višji rangi in stanovi pra-
viloma podvrženi ostri kritiki.4
V njej denimo škof v smrtnem plesu pravi: »Župniki me bodo obtože-
vali, da sem vzel toliko subsidij in da sem s silo zatiral revne. Oh, ko bi se Bog
usmilil moje duše«.5
Menih, v besedilu označen kot Der gute Mönch in v lesorez upodobljen
kot frančiškan, pa se zahvaljuje bogu za milost, da je lahko imel duhovniško
življenje, in na koncu zaključi: »Darumb der dott ist myr eyn troist / Nun
werde ich frijhe und gantz erloist« (»Zato je smrt zame tolažba / sedaj bom
svoboden in povsem odrešen«).6
Seveda so s tovrstno stanovsko kritiko povezani značilni poskusi pri-
padnikov določenega stanu ali poklica, da bi se z bogastvom, s tako ali dru-
gače pridobljenim denarjem, odkupili od smrti, ki jih je povlekla v svoj ples.
3 Wolgast, »Die Klerusdarstellungen,« 197–98.
4 Hammerstein, Tanz und Musik, 206–08.
5 Kaiser, Der tanzende Tod, 120–21.
6 Kaiser, Der tanzende Tod, 168–69.
30
