Page 40 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 40
upor, nasilje in preživetje
kar povsem jasno nakazuje oziroma kritizira cerkvene težnje po prevladi sa-
cerdocium nad imperium.
Za umetnikov odnos do Kristusovega namestnika pa sta najbolj zgovor-
na dva hudiča, eden je levo v draperiji trona, drugi pa leti desno zgoraj in nosi v
krempljih nek dokument, morda odpustke ali pismo, s petimi pečati. Tovrstne
upodobitve peklenščkov so pogoste v likovni umetnosti tega časa, saj jih najde-
mo na primer tudi kot sestavni del mnogo figuralnih križanj. Na tovrstnih sli-
kah jih pogosto najdemo upodobljene v trenutku, ko peklenščki zgrabijo dušo
slabega razbojnika Geste, medtem ko spokorjeni Dizma izdahne dušo v roke
angelov. Torej sta ta dva hudiča tu v pripravljenosti, da se polastita duše papeža,
katerega delovanje in vršenje funkcij je oziroma bo nenadoma prekinila smrt.
Ta je tu zastopana z dvema okostnjakoma, enim, ki mu zre čez levo ramo, in
drugim, ki s križem v roki stoji ob robu dogajanja na desni strani prizora.
Drug tovrstni primer je Nuna in Smrt, kjer je prikazan greh nečistovanja,
s katerim je pred majhnim, t. i. nabožnim oltarjem klečeča nuna prelomila re-
dovniško zaobljubo. Namesto k podobam na oltarju zre nuna, ki drži v rokah
rožni venec, v mladega, bogato oblečenega moža, sedečega na postelji, ki ji igra
na lutnjo. Seveda gre za parafrazo iz številnih poznogotskih in renesančnih
upodobitev znanega motiva dvorjenja, le da je pri Holbeinu ljubezenska idila
v nasprotju z vsemi meniškimi pravili, predvsem pa je kot nekakšna kazen za-
njo tukaj Smrt, ki v podobi okostnjaka ugaša svečo na oltarju, kar nazorno sim-
bolizira konec življenja, podobno kot razbita peščena ura na tleh levo spodaj.
Pri teh primerih gre le za nekaj najbolj eklatantnih primerov kritike v
Holbeinovih Podobah smrti, v katerih tudi sicer nikakor ne manjka jedkega
satiričnega in kritiškega duha. S tem prelomnim delom pa je v tem času v Bas-
lu delujoči slikar ustvaril vzor za množico kopistov, posnemovalcev in posku-
sov priredb.
Ena teh je tudi Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v treh delih, kjer je
na začetku, torej v prvem delu, Mrtvaški ples. Knjiga je bila začeta že leta 1680,
natisnjena v Ljubljani leta 1682, založnik, ali, bolje, distributer, kot bi lahko
rekli danes, pa je bil Johann Baptist Mayr v Salzburgu. Bakrorezi Mrtvaškega
plesa v prvem delu knjige so najverjetneje delo Andreja (Andreas) Trosta, gra-
fike za druga dva dela, Različne vrste smrti in Muke pogubljenih, pa je ustva-
ril Ivan (Johann) Koch.
Te podobe v Der Toden~Tanz ali Saltum mortis, torej Plesu smrti, kot
se naslov poglavja glasi v nemščini oziroma v latinščini, so brez dvoma imele
za osnovo Holbeinove lesoreze, ravno tako pa lahko z gotovostjo trdimo tudi,
da so bile nekakšen vmesni člen druge, kasnejše izdaje in priredbe Holbeino-
40
kar povsem jasno nakazuje oziroma kritizira cerkvene težnje po prevladi sa-
cerdocium nad imperium.
Za umetnikov odnos do Kristusovega namestnika pa sta najbolj zgovor-
na dva hudiča, eden je levo v draperiji trona, drugi pa leti desno zgoraj in nosi v
krempljih nek dokument, morda odpustke ali pismo, s petimi pečati. Tovrstne
upodobitve peklenščkov so pogoste v likovni umetnosti tega časa, saj jih najde-
mo na primer tudi kot sestavni del mnogo figuralnih križanj. Na tovrstnih sli-
kah jih pogosto najdemo upodobljene v trenutku, ko peklenščki zgrabijo dušo
slabega razbojnika Geste, medtem ko spokorjeni Dizma izdahne dušo v roke
angelov. Torej sta ta dva hudiča tu v pripravljenosti, da se polastita duše papeža,
katerega delovanje in vršenje funkcij je oziroma bo nenadoma prekinila smrt.
Ta je tu zastopana z dvema okostnjakoma, enim, ki mu zre čez levo ramo, in
drugim, ki s križem v roki stoji ob robu dogajanja na desni strani prizora.
Drug tovrstni primer je Nuna in Smrt, kjer je prikazan greh nečistovanja,
s katerim je pred majhnim, t. i. nabožnim oltarjem klečeča nuna prelomila re-
dovniško zaobljubo. Namesto k podobam na oltarju zre nuna, ki drži v rokah
rožni venec, v mladega, bogato oblečenega moža, sedečega na postelji, ki ji igra
na lutnjo. Seveda gre za parafrazo iz številnih poznogotskih in renesančnih
upodobitev znanega motiva dvorjenja, le da je pri Holbeinu ljubezenska idila
v nasprotju z vsemi meniškimi pravili, predvsem pa je kot nekakšna kazen za-
njo tukaj Smrt, ki v podobi okostnjaka ugaša svečo na oltarju, kar nazorno sim-
bolizira konec življenja, podobno kot razbita peščena ura na tleh levo spodaj.
Pri teh primerih gre le za nekaj najbolj eklatantnih primerov kritike v
Holbeinovih Podobah smrti, v katerih tudi sicer nikakor ne manjka jedkega
satiričnega in kritiškega duha. S tem prelomnim delom pa je v tem času v Bas-
lu delujoči slikar ustvaril vzor za množico kopistov, posnemovalcev in posku-
sov priredb.
Ena teh je tudi Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti v treh delih, kjer je
na začetku, torej v prvem delu, Mrtvaški ples. Knjiga je bila začeta že leta 1680,
natisnjena v Ljubljani leta 1682, založnik, ali, bolje, distributer, kot bi lahko
rekli danes, pa je bil Johann Baptist Mayr v Salzburgu. Bakrorezi Mrtvaškega
plesa v prvem delu knjige so najverjetneje delo Andreja (Andreas) Trosta, gra-
fike za druga dva dela, Različne vrste smrti in Muke pogubljenih, pa je ustva-
ril Ivan (Johann) Koch.
Te podobe v Der Toden~Tanz ali Saltum mortis, torej Plesu smrti, kot
se naslov poglavja glasi v nemščini oziroma v latinščini, so brez dvoma imele
za osnovo Holbeinove lesoreze, ravno tako pa lahko z gotovostjo trdimo tudi,
da so bile nekakšen vmesni člen druge, kasnejše izdaje in priredbe Holbeino-
40
