Page 41 - Gačnik, Aleš (ur.). UNESCO forum. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015
P. 41
morebitni potencial za prihodnost. Ne gre spregledati dejstva, da so sestavine nesnovne
kulturne dediščine lahko bogat vir za razvoj lokalnih, regionalnih in nacionalnih identitet.
Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine
Implementacija Konvencije v Sloveniji se je začela leta 2008, ko je bila ratificirana.
Konvencija nesnovno kulturno dediščino opredeljuje kot »prakse, predstavitve, izraze,
znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki
jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne
dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod,
nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, kot nekaj, kar
zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer
spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. V tej konvenciji
nesnovna kulturna dediščina pomeni le tisto dediščino, ki je skladna z obstoječimi med-
narodnimi instrumenti za človekove pravice, z zahtevami o medsebojnem spoštovanju
med skupnostmi, skupinami in posamezniki in s trajnostnim razvojem« (Konvencija o
varovanju nesnovne kulturne dediščine, 2. člen). V istem členu Konvencije je nesnovna
kulturna dediščina opredeljena tudi kot:
• ustna izročila in izrazi, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne
dediščine;
• uprizoritvene umetnosti;
• družbene prakse, rituali in praznovanja;
• z nanje in prakse o naravi in svetu;
• tradicionalne obrtne veščine
(Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, 2. člen).
Nameni Konvencije so varovanje nesnovne kulturne dediščine; zagotovitev spoštovanja
nesnovne kulturne dediščine skupnosti, skupin in posameznikov; dvig zavedanja o po-
membnosti nesnovne kulturne dediščine na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter
zagotovitev medsebojnega spoštovanja te dediščine; zagotovitev mednarodnega sodelovanja
in pomoči (Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, 1. člen).
39
kulturne dediščine lahko bogat vir za razvoj lokalnih, regionalnih in nacionalnih identitet.
Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine
Implementacija Konvencije v Sloveniji se je začela leta 2008, ko je bila ratificirana.
Konvencija nesnovno kulturno dediščino opredeljuje kot »prakse, predstavitve, izraze,
znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki
jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne
dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod,
nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, kot nekaj, kar
zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer
spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. V tej konvenciji
nesnovna kulturna dediščina pomeni le tisto dediščino, ki je skladna z obstoječimi med-
narodnimi instrumenti za človekove pravice, z zahtevami o medsebojnem spoštovanju
med skupnostmi, skupinami in posamezniki in s trajnostnim razvojem« (Konvencija o
varovanju nesnovne kulturne dediščine, 2. člen). V istem členu Konvencije je nesnovna
kulturna dediščina opredeljena tudi kot:
• ustna izročila in izrazi, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne
dediščine;
• uprizoritvene umetnosti;
• družbene prakse, rituali in praznovanja;
• z nanje in prakse o naravi in svetu;
• tradicionalne obrtne veščine
(Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, 2. člen).
Nameni Konvencije so varovanje nesnovne kulturne dediščine; zagotovitev spoštovanja
nesnovne kulturne dediščine skupnosti, skupin in posameznikov; dvig zavedanja o po-
membnosti nesnovne kulturne dediščine na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter
zagotovitev medsebojnega spoštovanja te dediščine; zagotovitev mednarodnega sodelovanja
in pomoči (Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, 1. člen).
39
