Page 36 - Gačnik, Aleš (ur.). UNESCO forum. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015
P. 36
prostoru sicer dve ločeni rudarski območji, ki sta soustvarjali t. i. kulturo živega srebra, kjer
je bilo živo srebro temeljna gonilna sila gospodarskega razvoja in pospeševalec vzajemnih
kulturnih vplivov na nadnacionalni in celo transkontinentalni ravni.
Almadén leži v provinci Ciudad Real v centralni Španiji. 2000-letno rudarsko tradicijo
pridobivanja živosrebrove rude in njene zapuščine predstavlja več rudniških kompleksov
različnih velikosti, ki vključujejo zgodovinsko mestno jedro Almadéna ter obsežno ob-
močje v neposredni okolici. Vključuje geološke, geografske in geomorfološke raznolikosti,
specifiko krajine, poti, vso rudniško infrastrukturo ter objekte rudarske stavbne dediščine.
Območje, vpisano na UNESCOV Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, zaje-
ma: območje rudnika, kamor spadajo rudišče, rudniški rovi in jaški, zgodovinsko mestno
jedro Almadéna, območja za predelavo rude in obdelavo kovine, delavnice in deponije ter
upravne in javne zgradbe. Rudniški kompleks je, skupaj s podzemno infrastrukturo, ki
izpričuje razvoj rudnika skozi stoletja, zapuščina izjemne vrednosti (Brošura 'Dediščina
živega srebra. Almadén in Idrija', 2013)
Idrija leži na stičišču dveh geografskih območij, dinarskega in alpskega sveta, kar daje
teritoriju poglavitne naravne značilnosti. Geološka posebnost tega prostora je bogato
nahajališče živega srebra, ki se ga je neprekinjeno izkoriščalo pol tisočletja. Območja in
objekti kulturne dediščine »Dediščina živega srebra« se v Idriji nahajajo v treh glavnih
vsebinskih območjih (Izhodišča…, 2009): a) območje rudnika, ki zajema nahajališče rude,
jaške, rove, vhode, administrativne in druge objekte rudnika, vodno črpalko Kamšt z
rakami, topilnico, stroje in naprave; b) staro mestno jedro, zgrajeno pretežno neposredno
nad rudnikom, ki z urbanizmom in stavbami odraža način življenja rudarskih družin ter
vključuje pomembne objekte, med njimi grad Gewerkenegg, rudniško skladišče, mestno
hišo, stari mestni trg, realko (srednja šola – gimnazija), gledališče, rudarske hiše idr., c)
vodne pregrade – klavže, ki se nahajajo na vodotokih Idrijce, Belce in Kanomljice.
Dediščina živega srebra ima v Idriji več upravljavcev, med katerimi so najpomembnejši
Občina Idrija, Rudnik živega srebra Idrija, d.o.o. – v likvidaciji, Mestni muzej Idrija in
Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija. V Register kulturne dediščine je
vpisanih 79 enot idrijske dediščine živega srebra, od tega je 45 enot v zaščitenem starem
mestnem jedru in 34 enot v vplivnem območju. V privatni lasti je 41 % dediščine, v lasti
lokalne skupnosti 32 %, cerkev ima v lasti 23 % in država 4 % dediščine.
Obe mesti izkazujeta tako avtentičnost dediščine živega srebra, ki se kaže v njeni rabi,
funkciji, položaju v prostoru in ureditvi, kot tudi celovitost, ki jo rudarski mesti dokazujeta
s tvorjenjem skladne celote z dopolnjujočimi elementi in uspešno prikazujeta tehnične,
kulturne in družbene vidike, povezane s pridobivanjem živega srebra. Z navedenim je
tudi integriteta skupnega območja/vpisa utemeljena (Dediščina živega srebra, 2013).
34
je bilo živo srebro temeljna gonilna sila gospodarskega razvoja in pospeševalec vzajemnih
kulturnih vplivov na nadnacionalni in celo transkontinentalni ravni.
Almadén leži v provinci Ciudad Real v centralni Španiji. 2000-letno rudarsko tradicijo
pridobivanja živosrebrove rude in njene zapuščine predstavlja več rudniških kompleksov
različnih velikosti, ki vključujejo zgodovinsko mestno jedro Almadéna ter obsežno ob-
močje v neposredni okolici. Vključuje geološke, geografske in geomorfološke raznolikosti,
specifiko krajine, poti, vso rudniško infrastrukturo ter objekte rudarske stavbne dediščine.
Območje, vpisano na UNESCOV Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, zaje-
ma: območje rudnika, kamor spadajo rudišče, rudniški rovi in jaški, zgodovinsko mestno
jedro Almadéna, območja za predelavo rude in obdelavo kovine, delavnice in deponije ter
upravne in javne zgradbe. Rudniški kompleks je, skupaj s podzemno infrastrukturo, ki
izpričuje razvoj rudnika skozi stoletja, zapuščina izjemne vrednosti (Brošura 'Dediščina
živega srebra. Almadén in Idrija', 2013)
Idrija leži na stičišču dveh geografskih območij, dinarskega in alpskega sveta, kar daje
teritoriju poglavitne naravne značilnosti. Geološka posebnost tega prostora je bogato
nahajališče živega srebra, ki se ga je neprekinjeno izkoriščalo pol tisočletja. Območja in
objekti kulturne dediščine »Dediščina živega srebra« se v Idriji nahajajo v treh glavnih
vsebinskih območjih (Izhodišča…, 2009): a) območje rudnika, ki zajema nahajališče rude,
jaške, rove, vhode, administrativne in druge objekte rudnika, vodno črpalko Kamšt z
rakami, topilnico, stroje in naprave; b) staro mestno jedro, zgrajeno pretežno neposredno
nad rudnikom, ki z urbanizmom in stavbami odraža način življenja rudarskih družin ter
vključuje pomembne objekte, med njimi grad Gewerkenegg, rudniško skladišče, mestno
hišo, stari mestni trg, realko (srednja šola – gimnazija), gledališče, rudarske hiše idr., c)
vodne pregrade – klavže, ki se nahajajo na vodotokih Idrijce, Belce in Kanomljice.
Dediščina živega srebra ima v Idriji več upravljavcev, med katerimi so najpomembnejši
Občina Idrija, Rudnik živega srebra Idrija, d.o.o. – v likvidaciji, Mestni muzej Idrija in
Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija. V Register kulturne dediščine je
vpisanih 79 enot idrijske dediščine živega srebra, od tega je 45 enot v zaščitenem starem
mestnem jedru in 34 enot v vplivnem območju. V privatni lasti je 41 % dediščine, v lasti
lokalne skupnosti 32 %, cerkev ima v lasti 23 % in država 4 % dediščine.
Obe mesti izkazujeta tako avtentičnost dediščine živega srebra, ki se kaže v njeni rabi,
funkciji, položaju v prostoru in ureditvi, kot tudi celovitost, ki jo rudarski mesti dokazujeta
s tvorjenjem skladne celote z dopolnjujočimi elementi in uspešno prikazujeta tehnične,
kulturne in družbene vidike, povezane s pridobivanjem živega srebra. Z navedenim je
tudi integriteta skupnega območja/vpisa utemeljena (Dediščina živega srebra, 2013).
34
