Page 48 - Uran Maravić, Maja. Kategorizacija nastanitvenih obratov. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2016
P. 48
kategorizacija nastanitvenih obratov
na državni ravni, izjema so Belgija, Španija in Italija, kjer so sistemi urejeni na regionalnih
ravneh (vsaka regija ima svoj sistem).
Če pogledamo, kdo skrbi za sistem kategorizacije, vidimo, da so to največkrat strokov-
na nacionalna združenja hotelirjev, saj le-ta vodijo sistem v 10 od 27 držav ali v 37 %. V 22 %
se kot skrbniki pojavljajo ministrstva, v 17 % nacionalne turistične organizacije, v 14 % di-
rektorati in v 10 % regijske organizacije. V EU ima v letu 2016 13 držav implementiran sis-
tem Hotelstars in v 3 državah je v procesu implementacije. Hotelstars v večini držav vodijo
profesionalne organizacije, izjema so Belgija, Malta in Luksemburg, kjer ga vodijo državne
organizacije. Poznajo tudi obvezen sistem (npr. Litva) ali prostovoljen (npr. Švedska, Švica).
Primerjava nosilcev kategorizacije nastanitvenih obratov v Sloveniji s sistemi katego-
rizacije v drugih konkurenčnih dežel je otežena. V drugih državah sta pospeševanje in uva-
janje kakovosti v nastanitveno dejavnost na povsem drugačnih vsebinskih in organizacij-
skih osnovah. Tej temi posvečamo posebno pozornost, saj se je v preteklosti ocenjevalcem
kot izvajalcem očitalo veliko nestrokovnosti.
V številnih evropskih državah delujejo samostojna strokovna združenja tako po vr-
stah gostinske dejavnosti (hoteli, apartmaji, kampi, ponudniki B & B, mladinski domo-
vi, idr.) kot tudi po teritorialnem principu (lokalna, regionalna ali deželna združenja, ki so
povezana v nacionalne zveze združenj). V teh državah se različne zveze branžnih združenj
povezujejo tudi v zvezo zvez, ki se na nacionalnem nivoju neposredno (npr. Nemčija) ali pa
preko zbornice, kjer se združenja povezujejo tudi v zbornico (npr. Avstrija), vključujejo v
razprave na parlamentarnem ali vladnem nivoju za statusna, strateško razvojna, davčna, za-
konodajna in druga področja (Sirše, Mihalič, Uran, 2006).
Pri teh strokovnih združenjih je osnovna dejavnost usmerjena v strokovni in tehno-
loški razvoj, usposabljanje in skupno oblikovanje blagovne oz. tržne prepoznavnosti. Na tej
osnovi je tudi zasnovan sistem kakovostnih standardov, ki je enovit in stopnjevan od mini-
malnih tehnoloških standardov do standardov kakovosti in tržno usmerjene specializacije.
Iz tega izhaja tudi organizacija izvajanja (skrbništva) kategorizacije znotraj posame-
znih strokovnih zvez – branžnih združenj. Izvaja se le na dveh nivojih – regionalnem in
nacionalnem, pri čemer regionalni nivo nastopa kot območje regije ali določene vrste na-
stanitvenega obrata (branže). Praviloma je kategorizacija prostovoljna, vendar je običajno
obvezna za člane določenega strokovnega združenja.
Zaradi izredno visoke strokovne usposobljenosti in oblik pospeševanja tehnološkega,
kakovostnega in tržnega razvoja si posamezni obrati skorajda ne morejo zagotoviti lastne-
ga razvoja brez te strokovne podpore oz. združenje ne more zagotavljati razvoja brez ustre-
znih medsebojnih navez (članstva). Tudi sicer je običajno, da člani združenja uživajo dolo-
čene olajšave pri koriščenju storitev združenja. Za nečlane uveljavljajo višje cene storitev in
tudi stroške izvajanja kategorizacije.
V primerjavi s tako organiziranimi državami Slovenija nima ustrezne strokovne orga-
niziranosti nosilcev gostinske dejavnosti, z izjemo zbornične (TGZ, OZS), ki pa združuje
celotno gospodarstvo in je gostinstvo organizirano le kot eno od številnih združenj oz. sek-
cij znotraj zbornice, kar ni mogoče enačiti s strokovnimi združenji v drugih državah, ki so
praviloma prostovoljna in izvenzbornična. Kljub temu, da imamo Združenje hotelirjev Slo-
venije, le-to organizacijsko in finančno še ne zmore prevzeti skrbništva nad sistemom kate-
gorizacije, kakor tudi ne druga interesna združenja.
48
na državni ravni, izjema so Belgija, Španija in Italija, kjer so sistemi urejeni na regionalnih
ravneh (vsaka regija ima svoj sistem).
Če pogledamo, kdo skrbi za sistem kategorizacije, vidimo, da so to največkrat strokov-
na nacionalna združenja hotelirjev, saj le-ta vodijo sistem v 10 od 27 držav ali v 37 %. V 22 %
se kot skrbniki pojavljajo ministrstva, v 17 % nacionalne turistične organizacije, v 14 % di-
rektorati in v 10 % regijske organizacije. V EU ima v letu 2016 13 držav implementiran sis-
tem Hotelstars in v 3 državah je v procesu implementacije. Hotelstars v večini držav vodijo
profesionalne organizacije, izjema so Belgija, Malta in Luksemburg, kjer ga vodijo državne
organizacije. Poznajo tudi obvezen sistem (npr. Litva) ali prostovoljen (npr. Švedska, Švica).
Primerjava nosilcev kategorizacije nastanitvenih obratov v Sloveniji s sistemi katego-
rizacije v drugih konkurenčnih dežel je otežena. V drugih državah sta pospeševanje in uva-
janje kakovosti v nastanitveno dejavnost na povsem drugačnih vsebinskih in organizacij-
skih osnovah. Tej temi posvečamo posebno pozornost, saj se je v preteklosti ocenjevalcem
kot izvajalcem očitalo veliko nestrokovnosti.
V številnih evropskih državah delujejo samostojna strokovna združenja tako po vr-
stah gostinske dejavnosti (hoteli, apartmaji, kampi, ponudniki B & B, mladinski domo-
vi, idr.) kot tudi po teritorialnem principu (lokalna, regionalna ali deželna združenja, ki so
povezana v nacionalne zveze združenj). V teh državah se različne zveze branžnih združenj
povezujejo tudi v zvezo zvez, ki se na nacionalnem nivoju neposredno (npr. Nemčija) ali pa
preko zbornice, kjer se združenja povezujejo tudi v zbornico (npr. Avstrija), vključujejo v
razprave na parlamentarnem ali vladnem nivoju za statusna, strateško razvojna, davčna, za-
konodajna in druga področja (Sirše, Mihalič, Uran, 2006).
Pri teh strokovnih združenjih je osnovna dejavnost usmerjena v strokovni in tehno-
loški razvoj, usposabljanje in skupno oblikovanje blagovne oz. tržne prepoznavnosti. Na tej
osnovi je tudi zasnovan sistem kakovostnih standardov, ki je enovit in stopnjevan od mini-
malnih tehnoloških standardov do standardov kakovosti in tržno usmerjene specializacije.
Iz tega izhaja tudi organizacija izvajanja (skrbništva) kategorizacije znotraj posame-
znih strokovnih zvez – branžnih združenj. Izvaja se le na dveh nivojih – regionalnem in
nacionalnem, pri čemer regionalni nivo nastopa kot območje regije ali določene vrste na-
stanitvenega obrata (branže). Praviloma je kategorizacija prostovoljna, vendar je običajno
obvezna za člane določenega strokovnega združenja.
Zaradi izredno visoke strokovne usposobljenosti in oblik pospeševanja tehnološkega,
kakovostnega in tržnega razvoja si posamezni obrati skorajda ne morejo zagotoviti lastne-
ga razvoja brez te strokovne podpore oz. združenje ne more zagotavljati razvoja brez ustre-
znih medsebojnih navez (članstva). Tudi sicer je običajno, da člani združenja uživajo dolo-
čene olajšave pri koriščenju storitev združenja. Za nečlane uveljavljajo višje cene storitev in
tudi stroške izvajanja kategorizacije.
V primerjavi s tako organiziranimi državami Slovenija nima ustrezne strokovne orga-
niziranosti nosilcev gostinske dejavnosti, z izjemo zbornične (TGZ, OZS), ki pa združuje
celotno gospodarstvo in je gostinstvo organizirano le kot eno od številnih združenj oz. sek-
cij znotraj zbornice, kar ni mogoče enačiti s strokovnimi združenji v drugih državah, ki so
praviloma prostovoljna in izvenzbornična. Kljub temu, da imamo Združenje hotelirjev Slo-
venije, le-to organizacijsko in finančno še ne zmore prevzeti skrbništva nad sistemom kate-
gorizacije, kakor tudi ne druga interesna združenja.
48
