Page 76 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 76
krvavi poljub svobode
Ob razglasitvi sodbe je Ludovico Lengo protestiral zaradi njene nepra-
vičnosti ter izjavil, da je izrek ničen in da ga namerava predati v razsodbo gos-
podu grofu (intendit remitti ad Juditium). Kljub temu je bila naslednjega dne,
26. junija 1605, sodba objavljena v kancelariji ob prisotnosti Jožefa Mervica
in Martina Kluke iz Pečine.7 Sodba županov, poglavarjev vaških skupnosti
z območja devinskega deželskega sodišča, bi težko bila milejša. V njej se ne
omenja nihče od številnih vpletenih v različne dogodke. Strelcu Juriju Vra-
nu se omogoči priprava obrambe, kar lahko razumemo tudi kot nestrinjanje z
Lengovim ravnanjem, ki mu je pustil le dva tedna časa v ta namen. Strogo so
nastopili le v primeru Majde Muželj, viru govoric o truplu v okolici Zgonika
ali Saleža. S kaznovanjem (ženskega) klevetanja so morda prikrivali in omo-
gočili zamolčanje kakega dejstva v korist tamkajšnje skupnosti, v vsakem pri-
meru pa so na ta način sodno obravnavo proti Ivanu Vranu razvrednotili na
raven nasedanja govoricam. Tudi to je mogoče razumeti kot sporočilo caste-
llanu Lengu. Dejansko je sodba predstavnikov skupnosti v veliki meri izni-
čevala delo predstavnika jurisdicenta in mu v bistvu sporočala nestrinjanje s
sodno obravnavo devinskih podložnikov za dogodke, povezane z begom gal-
jotov. Do razveljavitve te sodbe županov ni prišlo, je pa prišlo do nadaljevanja
procesa proti Juriju Vranu, kot je to določila županska pravda. To pomeni, da
je obveljala odločitev županov.
Pol leta kasneje, 8. decembra 1605, je bil Jurij Vran priveden na devin-
ski grad in na ukaz grofa Thurna zaprt v grajski stolp, zato da bo spremljal za-
slišanje galjota Cesareja iz Padove, privedenega iz zapora na goriškem gradu,
»katerega je 2. maja letos hudo ranil z izstrelitvijo samokresa z dvema ranama
z metki, kot izkazujejo dejstva, eno v desno nogo nad kolenom, drugo v levo
roko«. Grof torej ni omogočil Juriju Vranu, da bi se med nadaljevanjem sod-
ne obravnave branil s prostosti. Naslednjega dne je pred devinsko sodišče naj-
prej stopil moški, star približno 33 let, manjše postave, s črno brado in se pred-
stavil: »Ime mi je Cesare iz Padove /...//,/ po poklicu sem kuhar.« Povedal je
svoj vidik dogodka in streljanja v Zgoniku, kako je bil ranjen in oropan, strel-
ca pa označil le kot »kmeta«. Za njim je bil istega dne še enkrat zaslišan Jurij
Vran, ki je priznal streljanje, ne pa tudi, da bi vedel, da je koga zadel ali ranil,
pri čemer je vztrajal tudi takrat, ko je bil na koncu ponovno pozvan, naj pove
resnico, sicer tvega mučenje. »Jaz ne vem, da bi koga ranil zagotovo« (io non
so d‘ haver offeso alcuno del certo). V naslednjih dneh so se zvrstila še zaslišanja
šestih mož, ki jih je Jurij Vran omenjal v svojem zadnjem pričevanju.8
7 AST, ATTA, b. 200/1, fasc. 4a, f. 19v–20 (Devin, 26. junij 1605).
8 AST, ATTA, b. 200/1, fasc. 4a, f. 20–27, Cesare de Padua, Jurius Vran retentus, Sebastianus Semez di San-
to Pelagio, Matthias Sostercig di Presnich, Martinus Barbot di Santo Pelagio, Gregorio Lupinez di Santo Pe-
76
Ob razglasitvi sodbe je Ludovico Lengo protestiral zaradi njene nepra-
vičnosti ter izjavil, da je izrek ničen in da ga namerava predati v razsodbo gos-
podu grofu (intendit remitti ad Juditium). Kljub temu je bila naslednjega dne,
26. junija 1605, sodba objavljena v kancelariji ob prisotnosti Jožefa Mervica
in Martina Kluke iz Pečine.7 Sodba županov, poglavarjev vaških skupnosti
z območja devinskega deželskega sodišča, bi težko bila milejša. V njej se ne
omenja nihče od številnih vpletenih v različne dogodke. Strelcu Juriju Vra-
nu se omogoči priprava obrambe, kar lahko razumemo tudi kot nestrinjanje z
Lengovim ravnanjem, ki mu je pustil le dva tedna časa v ta namen. Strogo so
nastopili le v primeru Majde Muželj, viru govoric o truplu v okolici Zgonika
ali Saleža. S kaznovanjem (ženskega) klevetanja so morda prikrivali in omo-
gočili zamolčanje kakega dejstva v korist tamkajšnje skupnosti, v vsakem pri-
meru pa so na ta način sodno obravnavo proti Ivanu Vranu razvrednotili na
raven nasedanja govoricam. Tudi to je mogoče razumeti kot sporočilo caste-
llanu Lengu. Dejansko je sodba predstavnikov skupnosti v veliki meri izni-
čevala delo predstavnika jurisdicenta in mu v bistvu sporočala nestrinjanje s
sodno obravnavo devinskih podložnikov za dogodke, povezane z begom gal-
jotov. Do razveljavitve te sodbe županov ni prišlo, je pa prišlo do nadaljevanja
procesa proti Juriju Vranu, kot je to določila županska pravda. To pomeni, da
je obveljala odločitev županov.
Pol leta kasneje, 8. decembra 1605, je bil Jurij Vran priveden na devin-
ski grad in na ukaz grofa Thurna zaprt v grajski stolp, zato da bo spremljal za-
slišanje galjota Cesareja iz Padove, privedenega iz zapora na goriškem gradu,
»katerega je 2. maja letos hudo ranil z izstrelitvijo samokresa z dvema ranama
z metki, kot izkazujejo dejstva, eno v desno nogo nad kolenom, drugo v levo
roko«. Grof torej ni omogočil Juriju Vranu, da bi se med nadaljevanjem sod-
ne obravnave branil s prostosti. Naslednjega dne je pred devinsko sodišče naj-
prej stopil moški, star približno 33 let, manjše postave, s črno brado in se pred-
stavil: »Ime mi je Cesare iz Padove /...//,/ po poklicu sem kuhar.« Povedal je
svoj vidik dogodka in streljanja v Zgoniku, kako je bil ranjen in oropan, strel-
ca pa označil le kot »kmeta«. Za njim je bil istega dne še enkrat zaslišan Jurij
Vran, ki je priznal streljanje, ne pa tudi, da bi vedel, da je koga zadel ali ranil,
pri čemer je vztrajal tudi takrat, ko je bil na koncu ponovno pozvan, naj pove
resnico, sicer tvega mučenje. »Jaz ne vem, da bi koga ranil zagotovo« (io non
so d‘ haver offeso alcuno del certo). V naslednjih dneh so se zvrstila še zaslišanja
šestih mož, ki jih je Jurij Vran omenjal v svojem zadnjem pričevanju.8
7 AST, ATTA, b. 200/1, fasc. 4a, f. 19v–20 (Devin, 26. junij 1605).
8 AST, ATTA, b. 200/1, fasc. 4a, f. 20–27, Cesare de Padua, Jurius Vran retentus, Sebastianus Semez di San-
to Pelagio, Matthias Sostercig di Presnich, Martinus Barbot di Santo Pelagio, Gregorio Lupinez di Santo Pe-
76
