Page 52 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 52
Ko je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, ga je postavil za gospodarja čez
vse stvari na zemlji. Vdahnil mu je duh življenja in človek je postal »živa
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije duša«. Opis stvarjenja Trubar nadaljuje do izgona iz raja, ki je zgolj kazen
ženski in moškemu zaradi greha. Če je celotni opis stvarjenja v resnici le sve
topisemski prevod, je izbrani naslov poglavja Trubarjev komentar: Žena in
mož sta bila kaznovana in sprejela sta križ, in to zaradi greha. Tako spozna
mo, da se prva slovenska knjiga začenja s človekom in pri človeku. Kot je v
Prvi slovenski knjigi zapisal Jože Rajhman, je stvarjenje človeka tu
tisto Božje dejanje, ki napravi mejnik v stvarjenju, nič ni bolj pomembne
ga ob dejstvu človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, greši, je kaznovan, a
vzame s seboj v življenje, ki se zanj začenja na zemlji, Božjo obljubo o od
rešenju.
V drugem katekizmu iz leta 1555 Trubar znova spregovori o stvarjenju,
in to v razlagi apostolske vere:
Iest verio, de ie Bug mene zo vsemi stvarmi stvaril inu on ie meni dušo, tel
lu, vum, pamet, zastopnost, oči, vušesa inu vse ude dal. Inu nei le samuč
dal, temuč on tudi le-tu vse sam gori derži, de konca ne vzameio. H timu
on tudi meni da tu oblačillu, špendio, pohištvo, ženo, otroke, nive, živino
inu kar ie kuli dobriga tar potrebniga h timu životu.
Človek je bil ustvarjen z dušo in telesom, z vsemi svojimi udi in Bog ga oh
ranja ter »vzdržuje« pri življenju, ko mu daje vse, kar potrebuje za življenje.
Žensko Trubar uvrsti med vse stvari, ki so dobre in človeku potrebne za živ
ljenje. Prav tako v drugem katekizmu v razlagi Gospodove molitve med vse
človekove dobrine, za katere naj ta prosi Boga, uvrsti pobožno ženo, ki je člo
veku »vus vžitig telesni« in je vse, kar človek potrebuje na svetu. V nadalje
vanju spoznamo največje vrednote, ki jih v prostoru in času Trubarjevega
sveta potrebuje človek za svoje telesno in duhovno zadovoljstvo:
[…] koker ieisti, pyti, oblačillu, pohystvu, nyve, živina, blagu inu denarie,
brumno ženo, brumne pokorne otroke, zveiste delovce, dekle inu sossede,
dobro gosposčino, kir to pravico doli tarre, te brumne myri, štraifa te hude.
Tudi ponovni pouk možem in ženam, kakšni naj bodo v medsebojnih odno
sih, je v drugem katekizmu povzet po Ef 5,25.28 ter Kol 3,19 in Trubar nadal
juje z naukom o telesni in duhovni lepoti človeka:
Katera lepa ženska naredba nei iz vuna, v tim spletanu oli v tim krišpa
nu tih laas inu v tim obešanu tiga zlata inu flinderlinou okuli sebe oli na
oblačillu tiga gvanta postavlena. Temuč ta lipota, kir ie iz notra, ta skri
vse stvari na zemlji. Vdahnil mu je duh življenja in človek je postal »živa
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije duša«. Opis stvarjenja Trubar nadaljuje do izgona iz raja, ki je zgolj kazen
ženski in moškemu zaradi greha. Če je celotni opis stvarjenja v resnici le sve
topisemski prevod, je izbrani naslov poglavja Trubarjev komentar: Žena in
mož sta bila kaznovana in sprejela sta križ, in to zaradi greha. Tako spozna
mo, da se prva slovenska knjiga začenja s človekom in pri človeku. Kot je v
Prvi slovenski knjigi zapisal Jože Rajhman, je stvarjenje človeka tu
tisto Božje dejanje, ki napravi mejnik v stvarjenju, nič ni bolj pomembne
ga ob dejstvu človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, greši, je kaznovan, a
vzame s seboj v življenje, ki se zanj začenja na zemlji, Božjo obljubo o od
rešenju.
V drugem katekizmu iz leta 1555 Trubar znova spregovori o stvarjenju,
in to v razlagi apostolske vere:
Iest verio, de ie Bug mene zo vsemi stvarmi stvaril inu on ie meni dušo, tel
lu, vum, pamet, zastopnost, oči, vušesa inu vse ude dal. Inu nei le samuč
dal, temuč on tudi le-tu vse sam gori derži, de konca ne vzameio. H timu
on tudi meni da tu oblačillu, špendio, pohištvo, ženo, otroke, nive, živino
inu kar ie kuli dobriga tar potrebniga h timu životu.
Človek je bil ustvarjen z dušo in telesom, z vsemi svojimi udi in Bog ga oh
ranja ter »vzdržuje« pri življenju, ko mu daje vse, kar potrebuje za življenje.
Žensko Trubar uvrsti med vse stvari, ki so dobre in človeku potrebne za živ
ljenje. Prav tako v drugem katekizmu v razlagi Gospodove molitve med vse
človekove dobrine, za katere naj ta prosi Boga, uvrsti pobožno ženo, ki je člo
veku »vus vžitig telesni« in je vse, kar človek potrebuje na svetu. V nadalje
vanju spoznamo največje vrednote, ki jih v prostoru in času Trubarjevega
sveta potrebuje človek za svoje telesno in duhovno zadovoljstvo:
[…] koker ieisti, pyti, oblačillu, pohystvu, nyve, živina, blagu inu denarie,
brumno ženo, brumne pokorne otroke, zveiste delovce, dekle inu sossede,
dobro gosposčino, kir to pravico doli tarre, te brumne myri, štraifa te hude.
Tudi ponovni pouk možem in ženam, kakšni naj bodo v medsebojnih odno
sih, je v drugem katekizmu povzet po Ef 5,25.28 ter Kol 3,19 in Trubar nadal
juje z naukom o telesni in duhovni lepoti človeka:
Katera lepa ženska naredba nei iz vuna, v tim spletanu oli v tim krišpa
nu tih laas inu v tim obešanu tiga zlata inu flinderlinou okuli sebe oli na
oblačillu tiga gvanta postavlena. Temuč ta lipota, kir ie iz notra, ta skri
