Page 50 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 50
pryti,« torej je najprej in predvsem izpričana njegova skrb za človeka. Ta go
vori o Trubarjevi antropologiji, ki gleda na človeka kot ustvarjeno bitje in ži
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije vi v odnosu z Bogom. Če pri Trubarju izhajamo iz temeljnih eksistencial
nih vprašanj o poreklu, namenu in poslanstvu človeka ali konkretno: Od
kod prihaja človek?, Kako biti človek? in Kam vodi človekova pot?, spozna
mo, da se je prav s temi vprašanji ukvarjal vse svoje življenje. Vse, kar je delal,
je delal z namenom, da bi preprostemu slovenskemu človeku približal Božjo
besedo v maternem jeziku in mu s to Božjo besedo skušal približati odgovo
re na temeljna eksistencialna vprašanja. Odgovore nanje je s svojim pastoral
nim pristopom nakazal v katekizemskih besedilih, Cerkovni ordningi, Arti
culih in v prevodih svetopisemskih besedil. Kolikor so bila teološka besedila
izvirna, je bil izviren tudi sam, predvsem moremo Trubarjeve izvirne rešit
ve iskati v njegovih slovenskih in nemških predgovorih k posameznim tis
kom. Ko imamo pred seboj celotno Trubarjevo delo, moremo govoriti o po
sameznih teoloških vprašanjih, kakor jih je razumel v svojem teološkem raz
voju od prve slovenske knjige 1550 do ponovne izdaje celotne Nove zaveze
(1581/82) oziroma posthumno do izdaje negovega prevoda Luthrove Hišne
postile (1595).
Odnos do stvarjenja
Že v prvi slovenski knjigi je na prvo mesto postavil pripoved o stvarjenju
človeka. V uvodnem poglavju o stvarjenu (De creatione, lapsu & poena pri
morum hominum, tum promissione facta ad eos) bralcu najprej ponuja odgo
vor na to, od kod je človek in šele v drugem poglavju spregovori o dekalogu,
v katerem ugotavlja, kako naj bi človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, spoz
nal Boga. Te razporeditve poglavij ni slepo kopiral iz sodobnih katekizmov.
Že v izhodišču slovenskega protestantskega nauka se nam tako kaže razli
ka med Trubarjevim in Luthrovim katekizmom. Luther se v svojem katekiz
mu srečuje z Bogom prek dekaloga, Trubar pa se srečuje z njim prek stvar
jenja človeka. Tu je bliže württemberški teologiji z J. Brenzom, ki pomakne
abstraktni dekalog v ozadje, v ospredje pa stopi najprej človek kot bitje, ki je
Božja podoba (an pild Boga). Človek kot ustvarjeno bitje je Božja podoba, in
to človek kot mož in kot žena – njima so podvržene vse ustvarjene stvari, ki
jima služijo.
Trubar v Katekizmu (1550) opis stvarjenja začenja z besedilom iz Gene
ze (1 Mz 1;2;3)
Gospud Bug na šesti dan […] ye rekall, STURIMU človeka, an pild, de
bo nam glih, de bode gospodoval čez ribe v tim moryei inu čez ptice pod
nebom, čez živino inu čez vso zemlo tar čez vse tu, kar lazi oli se gible na
zemli. Natu ye Gospud Bug sturill človeka iz illove parsti inu ie dahnil v
tu obličie an duh tiga lebna inu taku ye ta človik postala ana živa duša.
vori o Trubarjevi antropologiji, ki gleda na človeka kot ustvarjeno bitje in ži
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije vi v odnosu z Bogom. Če pri Trubarju izhajamo iz temeljnih eksistencial
nih vprašanj o poreklu, namenu in poslanstvu človeka ali konkretno: Od
kod prihaja človek?, Kako biti človek? in Kam vodi človekova pot?, spozna
mo, da se je prav s temi vprašanji ukvarjal vse svoje življenje. Vse, kar je delal,
je delal z namenom, da bi preprostemu slovenskemu človeku približal Božjo
besedo v maternem jeziku in mu s to Božjo besedo skušal približati odgovo
re na temeljna eksistencialna vprašanja. Odgovore nanje je s svojim pastoral
nim pristopom nakazal v katekizemskih besedilih, Cerkovni ordningi, Arti
culih in v prevodih svetopisemskih besedil. Kolikor so bila teološka besedila
izvirna, je bil izviren tudi sam, predvsem moremo Trubarjeve izvirne rešit
ve iskati v njegovih slovenskih in nemških predgovorih k posameznim tis
kom. Ko imamo pred seboj celotno Trubarjevo delo, moremo govoriti o po
sameznih teoloških vprašanjih, kakor jih je razumel v svojem teološkem raz
voju od prve slovenske knjige 1550 do ponovne izdaje celotne Nove zaveze
(1581/82) oziroma posthumno do izdaje negovega prevoda Luthrove Hišne
postile (1595).
Odnos do stvarjenja
Že v prvi slovenski knjigi je na prvo mesto postavil pripoved o stvarjenju
človeka. V uvodnem poglavju o stvarjenu (De creatione, lapsu & poena pri
morum hominum, tum promissione facta ad eos) bralcu najprej ponuja odgo
vor na to, od kod je človek in šele v drugem poglavju spregovori o dekalogu,
v katerem ugotavlja, kako naj bi človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, spoz
nal Boga. Te razporeditve poglavij ni slepo kopiral iz sodobnih katekizmov.
Že v izhodišču slovenskega protestantskega nauka se nam tako kaže razli
ka med Trubarjevim in Luthrovim katekizmom. Luther se v svojem katekiz
mu srečuje z Bogom prek dekaloga, Trubar pa se srečuje z njim prek stvar
jenja človeka. Tu je bliže württemberški teologiji z J. Brenzom, ki pomakne
abstraktni dekalog v ozadje, v ospredje pa stopi najprej človek kot bitje, ki je
Božja podoba (an pild Boga). Človek kot ustvarjeno bitje je Božja podoba, in
to človek kot mož in kot žena – njima so podvržene vse ustvarjene stvari, ki
jima služijo.
Trubar v Katekizmu (1550) opis stvarjenja začenja z besedilom iz Gene
ze (1 Mz 1;2;3)
Gospud Bug na šesti dan […] ye rekall, STURIMU človeka, an pild, de
bo nam glih, de bode gospodoval čez ribe v tim moryei inu čez ptice pod
nebom, čez živino inu čez vso zemlo tar čez vse tu, kar lazi oli se gible na
zemli. Natu ye Gospud Bug sturill človeka iz illove parsti inu ie dahnil v
tu obličie an duh tiga lebna inu taku ye ta človik postala ana živa duša.
