Page 47 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 47
o«. Kajti s spovedjo so bili sicer grehi odpuščeni, torej naj zaradi njih ne 45
bi bilo večnega prekletstva, še vedno pa je bilo treba poravnati krivdo, se pra
vi zadostiti Božji pravičnosti. To je bilo mogoče opraviti s »pokoro«, tj. z nov u m lu ter a nst va
razn imi dobrimi deli, ker pa z njimi pogosto ni bilo mogoče vsega poravna
ti, naj bi se človek po smrti moral prečistiti še v vicah: kraju, podobnem pek
lu, le da so časovno omejena kazen. V obdobju križarskih vojn pa so se do
mislili, da ima cerkev »zaklad zaslug«, se pravi, da lahko upravlja s Kristu
sovimi zaslugami in zaslugami svetnikov, kolikor so si jih slednji nabrali več,
kot je bilo treba za njihovo lastno odrešenje. Cerkev je trdila, da ima oblast,
da te zasluge dodeli, komur hoče, tako da temu ne bo več treba služiti kazni
za preostalo krivdo (ta bo namreč s temi zaslugami poravnana). Pri tem so se
sklicevali na »oblast ključev«, ki da je papeževa. Za služenje v sveti vojni so
torej razglasili vsaj delno oprostitev te kazni, za padle križarje pa popolno. V
Luthrovem času so odpustke že prodajali. Uradno so jih seveda podeljevali v
zameno za prostovoljne daritve. To naj bi veljalo tudi za umrle, ki so jih svoj
ci z daritvami lahko spravili iz vic.
Neposredni povod za nastanek Luthrovih Tez je bilo pridiganje o od
pustkih dominikanca Johanna Tetzla, ki v zamenjavo za denarna sredstva
ni obljubljal le oprostitve kazni, temveč tudi odpuščanje grehov. V Tezah
Luther trdi, da se odpustki ne morejo nanašati ne na vice ne na zadoščan
je Bogu. Z odpustki se lahko oprostijo zgolj tiste kazni, ki jih je naložil pa
pež sam iz disciplinskih razlogov. S tem je moč odpustkov omejil na področ
je cekvene discipline in se tako postavil proti tedaj že povsem uveljavljeni tra
diciji. Hkrati je papežu odrekel oblast, da pošilja, zadržuje in spušča ljudi iz
vic. Ali so Teze pisane s stališča »zrelega« Luthra ali ne? – Vsaj del Pojas
nil brez dvoma je, in v letu 1518, ko so Pojasnila izšla, se je bila Luthrova mi
sel tako ali tako prisiljena izoblikovati. Pritisk se je začel že konec leta 1517,
ko so Tetzelu zaupali, naj vrne udarec. Tako on kot vsi naslednji izzivalci so
od Luthra terjali, naj se bolj določno izrazi v zvezi s papeško avtoriteto, glede
katere je bil v Razpravi o moči odpustkov res še nedosleden. S tem se je odprlo
vprašanje avtoritete nasploh, Luthru pa je kmalu postalo jasno, da je »ujet
nik Božje besede«.
bi bilo večnega prekletstva, še vedno pa je bilo treba poravnati krivdo, se pra
vi zadostiti Božji pravičnosti. To je bilo mogoče opraviti s »pokoro«, tj. z nov u m lu ter a nst va
razn imi dobrimi deli, ker pa z njimi pogosto ni bilo mogoče vsega poravna
ti, naj bi se človek po smrti moral prečistiti še v vicah: kraju, podobnem pek
lu, le da so časovno omejena kazen. V obdobju križarskih vojn pa so se do
mislili, da ima cerkev »zaklad zaslug«, se pravi, da lahko upravlja s Kristu
sovimi zaslugami in zaslugami svetnikov, kolikor so si jih slednji nabrali več,
kot je bilo treba za njihovo lastno odrešenje. Cerkev je trdila, da ima oblast,
da te zasluge dodeli, komur hoče, tako da temu ne bo več treba služiti kazni
za preostalo krivdo (ta bo namreč s temi zaslugami poravnana). Pri tem so se
sklicevali na »oblast ključev«, ki da je papeževa. Za služenje v sveti vojni so
torej razglasili vsaj delno oprostitev te kazni, za padle križarje pa popolno. V
Luthrovem času so odpustke že prodajali. Uradno so jih seveda podeljevali v
zameno za prostovoljne daritve. To naj bi veljalo tudi za umrle, ki so jih svoj
ci z daritvami lahko spravili iz vic.
Neposredni povod za nastanek Luthrovih Tez je bilo pridiganje o od
pustkih dominikanca Johanna Tetzla, ki v zamenjavo za denarna sredstva
ni obljubljal le oprostitve kazni, temveč tudi odpuščanje grehov. V Tezah
Luther trdi, da se odpustki ne morejo nanašati ne na vice ne na zadoščan
je Bogu. Z odpustki se lahko oprostijo zgolj tiste kazni, ki jih je naložil pa
pež sam iz disciplinskih razlogov. S tem je moč odpustkov omejil na področ
je cekvene discipline in se tako postavil proti tedaj že povsem uveljavljeni tra
diciji. Hkrati je papežu odrekel oblast, da pošilja, zadržuje in spušča ljudi iz
vic. Ali so Teze pisane s stališča »zrelega« Luthra ali ne? – Vsaj del Pojas
nil brez dvoma je, in v letu 1518, ko so Pojasnila izšla, se je bila Luthrova mi
sel tako ali tako prisiljena izoblikovati. Pritisk se je začel že konec leta 1517,
ko so Tetzelu zaupali, naj vrne udarec. Tako on kot vsi naslednji izzivalci so
od Luthra terjali, naj se bolj določno izrazi v zvezi s papeško avtoriteto, glede
katere je bil v Razpravi o moči odpustkov res še nedosleden. S tem se je odprlo
vprašanje avtoritete nasploh, Luthru pa je kmalu postalo jasno, da je »ujet
nik Božje besede«.
