Page 153 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 153
na morju
V modernizacijo so vlagali tudi v otroškem okrevališču. Leta 1903 je ok-
revališče prosilo vlado za denarno pomoč pri izgradnji nasipa, ki bi preprečil
prodiranje vode in morskih tokov, ki so na plažo prinašali umazanijo. Predla-
gali so premik kopališča na drugo, primernejšo lokacijo. Z letom 1904 so pri-
čeli izvajati sanacije, ki so potekale do leta 1908, in zgradili nasip, ki je v več-
jih turističnih središčih veljal za urejeno sprehajalno območje, a je v Gradežu
v prvi vrsti služil kot obramba pred vetrom (jugo) (De Grassi, 1992, 17–18).
Poleg nasipa so kopališče prestavili na drugo lokacijo.150 Le nekaj let kasne-
je je hudo neurje povzročilo veliko škode in uničilo kopališče ter del nasipa.
Vodstvo okrevališča je sicer prosilo okrajno glavarstvo Gradiške za dodatna
sredstva, ki bi omogočila izgradnjo novega kopališča,151 vendar dokumentov o
odobritvi pomoči nismo zasledili.
Do pričetka prve svetovne vojne je bilo po podatkih vodnika iz leta
1914 v Gradežu 35 hotelov, penzionov in gostišč za tujce ter preko sto zaseb-
nih vil. Grand Hôtel Fonzari je imel tudi svoje kopališče s toplo morsko vodo
in z dvanajstimi kabinami (Grado, 1914, 33–36). Če pomislimo, da je bilo po
podatkih vodnika v Gradežu še leta 1909 19 hotelov, penzionov in gostišč za
tujce ter 74 zasebnih vil, ugotovimo, da se je v petih letih število hotelov sko-
raj podvojilo, zasebnih ponudnikov nastanitev pa zelo naraslo. V tem obdob-
ju se je povečalo število gostov, leta 1909 jih je bilo 11.080, leta 1913 pa 17.790,
kar pomeni, da se je število gostov povečalo za več kot 60 %.
Pri infrastrukturnih dejavnostih je zdraviliška komisija tesno sodelova-
la z občino. V zdraviliškem okraju so načrtovali izgradnjo javne pralnice, ki
bi pripomogla k čistosti in dostojnosti kraja, saj je bilo pranje perila na ulicah
in trgih skrajno neprimerno152 in je naletelo na številne kritike s strani zdravi-
liških gostov. Vodstvo zdravilišča je skrbelo za čistočo, škropljenje cest, odvoz
smeti in kamenja. V izogib širjenju nalezljivih bolezni so predlagali izgradnjo
bolnišnice za bolne in okužene. Načrtovali so tudi povečanje števila kabin in
šotorov na plaži ter izgradnjo javnih stranišč. Občina je leta 1902 dala posta-
150 Skupni stroški so bili preko 5.000 kron, čeprav so predvideli nižjo porabo. Notranje ministrstvo je
okrevališču leta 1910 namenilo 2.000 kron subvencije.
151 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume III, 1906–1918, Dipartimento IV – Sanità,
Materia A: Salute pubblica, Classifica IV/148 Ospedali e ospizi, luoghi di cura, movimento dei
forestieri, c) luoghi di cura (istituzioni, tasse, ordinamenti, commissioni di cura, medici, relazioni),
š. 2436: dopis, poslan na okrajno glavarstvo v Gradiško, 21. 11. 1910, N. 30/910.
152 Nekdanji gradeški zdravnik Candioli je leta 1893 pozval k ustreznemu izobraževanju domačinov
o higienskih standardih (Boemo, 1992, 39–43).
151
V modernizacijo so vlagali tudi v otroškem okrevališču. Leta 1903 je ok-
revališče prosilo vlado za denarno pomoč pri izgradnji nasipa, ki bi preprečil
prodiranje vode in morskih tokov, ki so na plažo prinašali umazanijo. Predla-
gali so premik kopališča na drugo, primernejšo lokacijo. Z letom 1904 so pri-
čeli izvajati sanacije, ki so potekale do leta 1908, in zgradili nasip, ki je v več-
jih turističnih središčih veljal za urejeno sprehajalno območje, a je v Gradežu
v prvi vrsti služil kot obramba pred vetrom (jugo) (De Grassi, 1992, 17–18).
Poleg nasipa so kopališče prestavili na drugo lokacijo.150 Le nekaj let kasne-
je je hudo neurje povzročilo veliko škode in uničilo kopališče ter del nasipa.
Vodstvo okrevališča je sicer prosilo okrajno glavarstvo Gradiške za dodatna
sredstva, ki bi omogočila izgradnjo novega kopališča,151 vendar dokumentov o
odobritvi pomoči nismo zasledili.
Do pričetka prve svetovne vojne je bilo po podatkih vodnika iz leta
1914 v Gradežu 35 hotelov, penzionov in gostišč za tujce ter preko sto zaseb-
nih vil. Grand Hôtel Fonzari je imel tudi svoje kopališče s toplo morsko vodo
in z dvanajstimi kabinami (Grado, 1914, 33–36). Če pomislimo, da je bilo po
podatkih vodnika v Gradežu še leta 1909 19 hotelov, penzionov in gostišč za
tujce ter 74 zasebnih vil, ugotovimo, da se je v petih letih število hotelov sko-
raj podvojilo, zasebnih ponudnikov nastanitev pa zelo naraslo. V tem obdob-
ju se je povečalo število gostov, leta 1909 jih je bilo 11.080, leta 1913 pa 17.790,
kar pomeni, da se je število gostov povečalo za več kot 60 %.
Pri infrastrukturnih dejavnostih je zdraviliška komisija tesno sodelova-
la z občino. V zdraviliškem okraju so načrtovali izgradnjo javne pralnice, ki
bi pripomogla k čistosti in dostojnosti kraja, saj je bilo pranje perila na ulicah
in trgih skrajno neprimerno152 in je naletelo na številne kritike s strani zdravi-
liških gostov. Vodstvo zdravilišča je skrbelo za čistočo, škropljenje cest, odvoz
smeti in kamenja. V izogib širjenju nalezljivih bolezni so predlagali izgradnjo
bolnišnice za bolne in okužene. Načrtovali so tudi povečanje števila kabin in
šotorov na plaži ter izgradnjo javnih stranišč. Občina je leta 1902 dala posta-
150 Skupni stroški so bili preko 5.000 kron, čeprav so predvideli nižjo porabo. Notranje ministrstvo je
okrevališču leta 1910 namenilo 2.000 kron subvencije.
151 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume III, 1906–1918, Dipartimento IV – Sanità,
Materia A: Salute pubblica, Classifica IV/148 Ospedali e ospizi, luoghi di cura, movimento dei
forestieri, c) luoghi di cura (istituzioni, tasse, ordinamenti, commissioni di cura, medici, relazioni),
š. 2436: dopis, poslan na okrajno glavarstvo v Gradiško, 21. 11. 1910, N. 30/910.
152 Nekdanji gradeški zdravnik Candioli je leta 1893 pozval k ustreznemu izobraževanju domačinov
o higienskih standardih (Boemo, 1992, 39–43).
151
