Page 156 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 156
turizem v avstrijskem primorju
53–54).156 Kljub temu so ločevali kopališča za reveže in za premožne goste, ki
naj bi bila med seboj čim bolj oddaljena.157 Občina je tudi skrbela, da se bol-
niki niso kopali skupaj z ostalimi gosti kopališča. Načrtovali so izgradnjo
doma, kjer bi lahko nastanili revne družine in s tem rešili tudi problem be-
račenja. Sredstev za to pa je seveda primanjkovalo (Boemo, 1992, 43; Ma-
rin, 1972, 11).
Zdraviliški gosti so se pritoževali tudi nad neprijetnimi vonjavami in
domnevno nesnago na območju doline ex Corbatto, kjer naj bi se nabirali ra-
zni iztrebki in drugi odpadki. Pri odpravljanju nekaterih nevšečnosti pa mes-
to Gradež ni bilo samostojno, saj leta 1902 za sanacijo omenjenega območja ni
dobilo vladnega dovoljenja. Soočali so se tudi s težavo metanja fekalij v morje,
ki so vdirale na kopališče ter povzročale neprijetne vonjave in nelagodje med
kopalci. Težave je zdraviliška komisija seveda poskušala reševati, načrtovala je
izgradnjo kamnite zaščite, ki bi preprečila vdiranje fekalij na plažo, vendar je
bila, podobno kakor v primeru doline ex Corbatto, pri tem ponovno odvisna
od vladnega dovoljenja.158
Poleg umazanije so se kopalci pritoževali nad neustreznimi storitvami
oskrbnikov na plaži, težavo v komunikaciji159 ter slabo ponudbo in neprimer-
nimi cenami v kavarni na plaži. Gosti niso bili zadovoljni niti s hrupom in
nočnim nemirom v zdravilišču, kar je celo povzročilo prezgoden odhod ne-
katerih obiskovalcev (Boemo, 1992, 39–43).
Podatkom o številu obiskovalcev lahko sledimo od leta 1889. Vse do for-
malne razglasitve zdraviliškega kraja leta 1892 je število gostov večinoma na-
raščalo. Po tem letu se je trend nadaljeval, največji porast obiska je bil na pre-
lomu stoletja. V prvem desetletju 20. stoletja je obisk v Gradežu večinoma
naraščal, vendar so bili prisotni tudi manjši vmesni padci. Leta 1909 je obisk
presegel število 11.000, leta 1912 13.000 in naslednje leto dosegel skoraj 18.000
obiskovalcev (Graf 4).
156 Leta 1901 je bil na to mesto izvoljen dr. D. Marchesini.
157 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti sa-
lutari (bagni), š. 1219: Processo Verbale della seduta della Commissione di cura di Grado, 28. 4.
902, N. 267.
158 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti sa-
lutari (bagni), š. 1219: Processo Verbale della seduta della Commissione di cura di Grado, 28. 4.
1902, N. 267.
159 Za slabo delo oskrbnikov naj bi bilo krivo prenizko plačilo za njihovo delo. Odhajajoči gradeški
zdravnik Candioli je priporočil zvišanje plače in postavitev dveh uslužbenec na plažo, ki bosta zna-
la nemško.
154
53–54).156 Kljub temu so ločevali kopališča za reveže in za premožne goste, ki
naj bi bila med seboj čim bolj oddaljena.157 Občina je tudi skrbela, da se bol-
niki niso kopali skupaj z ostalimi gosti kopališča. Načrtovali so izgradnjo
doma, kjer bi lahko nastanili revne družine in s tem rešili tudi problem be-
račenja. Sredstev za to pa je seveda primanjkovalo (Boemo, 1992, 43; Ma-
rin, 1972, 11).
Zdraviliški gosti so se pritoževali tudi nad neprijetnimi vonjavami in
domnevno nesnago na območju doline ex Corbatto, kjer naj bi se nabirali ra-
zni iztrebki in drugi odpadki. Pri odpravljanju nekaterih nevšečnosti pa mes-
to Gradež ni bilo samostojno, saj leta 1902 za sanacijo omenjenega območja ni
dobilo vladnega dovoljenja. Soočali so se tudi s težavo metanja fekalij v morje,
ki so vdirale na kopališče ter povzročale neprijetne vonjave in nelagodje med
kopalci. Težave je zdraviliška komisija seveda poskušala reševati, načrtovala je
izgradnjo kamnite zaščite, ki bi preprečila vdiranje fekalij na plažo, vendar je
bila, podobno kakor v primeru doline ex Corbatto, pri tem ponovno odvisna
od vladnega dovoljenja.158
Poleg umazanije so se kopalci pritoževali nad neustreznimi storitvami
oskrbnikov na plaži, težavo v komunikaciji159 ter slabo ponudbo in neprimer-
nimi cenami v kavarni na plaži. Gosti niso bili zadovoljni niti s hrupom in
nočnim nemirom v zdravilišču, kar je celo povzročilo prezgoden odhod ne-
katerih obiskovalcev (Boemo, 1992, 39–43).
Podatkom o številu obiskovalcev lahko sledimo od leta 1889. Vse do for-
malne razglasitve zdraviliškega kraja leta 1892 je število gostov večinoma na-
raščalo. Po tem letu se je trend nadaljeval, največji porast obiska je bil na pre-
lomu stoletja. V prvem desetletju 20. stoletja je obisk v Gradežu večinoma
naraščal, vendar so bili prisotni tudi manjši vmesni padci. Leta 1909 je obisk
presegel število 11.000, leta 1912 13.000 in naslednje leto dosegel skoraj 18.000
obiskovalcev (Graf 4).
156 Leta 1901 je bil na to mesto izvoljen dr. D. Marchesini.
157 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti sa-
lutari (bagni), š. 1219: Processo Verbale della seduta della Commissione di cura di Grado, 28. 4.
902, N. 267.
158 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti sa-
lutari (bagni), š. 1219: Processo Verbale della seduta della Commissione di cura di Grado, 28. 4.
1902, N. 267.
159 Za slabo delo oskrbnikov naj bi bilo krivo prenizko plačilo za njihovo delo. Odhajajoči gradeški
zdravnik Candioli je priporočil zvišanje plače in postavitev dveh uslužbenec na plažo, ki bosta zna-
la nemško.
154
