Page 148 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 148
turizem v avstrijskem primorju
Lečbeni red za lečbeni okraj Grado je določil zdraviliško takso129 za tis-
te, ki so se v kraju zadržali dlje kot 48 ur. Plačevanja so bili oproščeni obči-
narji in člani občine, ki so imeli stalno bivališče v okraju, njihovi družinski
člani in drugi posamezniki.130 Otroci, ki so se zdravili v okrevališču, osebje
zavoda in svojci otrok, ki so bili na obisku pri otrocih in se niso posluževa-
li zdraviliških storitev ter kopanja v morju, so bili ravno tako oproščeni pla-
čevanja takse. Taksa do osem dni je znašala en goldinar, dlje pa dva.131 V letu
1901 je zdraviliška taksa za bivanje do osmih dni znesla tri krone (torej en in
pol goldinar, tako da se je v primerjavi z letom 1892 podražila), do šestnajstih
dni pet kron (dva in pol goldinarja) in nad šestnajst dni šest kron (tri goldi-
narje), kar je veljalo vse do prve svetovne vojne. Otroci do starosti 10 let so
plačali polovično ceno lečbine (Boemo, 1992, 38). Glasbeno takso, ki so jo
gosti plačevali med 1. majem in 30. septembrom, so uvedli z namestniškim
razglasom leta 1910 (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei,
betreffend die Kurordnung für den Kurbezirk Grado). Zdraviliška komisija je
takso pobirala od gostov, ki so se v Gradežu zadržali dlje kot 48 ur, pod po-
gojem, da so se koncerti izvajali vsakodnevno. Takso so plačevali na osebo,
in sicer eno krono na teden do šestega tedna bivanja,132 vendar le v času sezo-
ne. Leta 1909 so glasbeno takso pobirali junija, julija in avgusta, leta 1914 pa
od maja do vključno septembra. Po šestih tednih glasbene takse gosti niso
več plačevali (Grado, 1914, 48–49; Grado, 1909, 36–37). Zdraviliško in glas-
beno takso je pobiral najemodajalec oziroma gostilničar, ki je gostil turiste.
Cena za obe taksi se od leta 1901 (sicer le zdraviliška) ni spreminjala. Blagaj-
na zdravilišča je sicer nekaj več sredstev od glasbene takse dobila leta 1914,
saj jo je zaračunala dva meseca več.
Pomemben del vsakega morskega zdravilišča je bila ureditev kopališča.
Gradež je ponujal določene storitve, ki so bile regulirane s pravilnikom. Ce-
nik kopališča se je razlikoval glede na perilo oziroma oblačila in starost kopal-
129 Glasbena taksa je bila v Gradežu uvedena šele leta 1910. V: Gesetz und Berourdnungsblatt, XIV,
27. 4. 1910, Št. IX-160/48 ex 1907.
130 Plačevanja takse so bili oproščeni tisti, ki se v okraju niso zadrževali iz zdravstvenih razlogov,
zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in neoženjene, v skupnem gospodinjstvu živeče hče-
re, posli in reveži. V: AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fasci-
colo 39/25, Fonti salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva
7. 7. 1892, št. 11532. Določbe z dne 25.6.1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
131 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti
salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva 7. 7. 1892, št. 11532.
Določbe z dne 25. 6. 1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
132 Gesetz und Berourdnungsblatt für das österreichisch illirische Küstenland (1910), XIV, 27. 4. 1910,
Št. IX-160/48 ex 1907.
146
Lečbeni red za lečbeni okraj Grado je določil zdraviliško takso129 za tis-
te, ki so se v kraju zadržali dlje kot 48 ur. Plačevanja so bili oproščeni obči-
narji in člani občine, ki so imeli stalno bivališče v okraju, njihovi družinski
člani in drugi posamezniki.130 Otroci, ki so se zdravili v okrevališču, osebje
zavoda in svojci otrok, ki so bili na obisku pri otrocih in se niso posluževa-
li zdraviliških storitev ter kopanja v morju, so bili ravno tako oproščeni pla-
čevanja takse. Taksa do osem dni je znašala en goldinar, dlje pa dva.131 V letu
1901 je zdraviliška taksa za bivanje do osmih dni znesla tri krone (torej en in
pol goldinar, tako da se je v primerjavi z letom 1892 podražila), do šestnajstih
dni pet kron (dva in pol goldinarja) in nad šestnajst dni šest kron (tri goldi-
narje), kar je veljalo vse do prve svetovne vojne. Otroci do starosti 10 let so
plačali polovično ceno lečbine (Boemo, 1992, 38). Glasbeno takso, ki so jo
gosti plačevali med 1. majem in 30. septembrom, so uvedli z namestniškim
razglasom leta 1910 (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statthalterei,
betreffend die Kurordnung für den Kurbezirk Grado). Zdraviliška komisija je
takso pobirala od gostov, ki so se v Gradežu zadržali dlje kot 48 ur, pod po-
gojem, da so se koncerti izvajali vsakodnevno. Takso so plačevali na osebo,
in sicer eno krono na teden do šestega tedna bivanja,132 vendar le v času sezo-
ne. Leta 1909 so glasbeno takso pobirali junija, julija in avgusta, leta 1914 pa
od maja do vključno septembra. Po šestih tednih glasbene takse gosti niso
več plačevali (Grado, 1914, 48–49; Grado, 1909, 36–37). Zdraviliško in glas-
beno takso je pobiral najemodajalec oziroma gostilničar, ki je gostil turiste.
Cena za obe taksi se od leta 1901 (sicer le zdraviliška) ni spreminjala. Blagaj-
na zdravilišča je sicer nekaj več sredstev od glasbene takse dobila leta 1914,
saj jo je zaračunala dva meseca več.
Pomemben del vsakega morskega zdravilišča je bila ureditev kopališča.
Gradež je ponujal določene storitve, ki so bile regulirane s pravilnikom. Ce-
nik kopališča se je razlikoval glede na perilo oziroma oblačila in starost kopal-
129 Glasbena taksa je bila v Gradežu uvedena šele leta 1910. V: Gesetz und Berourdnungsblatt, XIV,
27. 4. 1910, Št. IX-160/48 ex 1907.
130 Plačevanja takse so bili oproščeni tisti, ki se v okraju niso zadrževali iz zdravstvenih razlogov,
zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in neoženjene, v skupnem gospodinjstvu živeče hče-
re, posli in reveži. V: AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fasci-
colo 39/25, Fonti salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva
7. 7. 1892, št. 11532. Določbe z dne 25.6.1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
131 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti
salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva 7. 7. 1892, št. 11532.
Določbe z dne 25. 6. 1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
132 Gesetz und Berourdnungsblatt für das österreichisch illirische Küstenland (1910), XIV, 27. 4. 1910,
Št. IX-160/48 ex 1907.
146
