Page 161 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 161
na morju
bi socialne strukture gostov prvotne dejavnosti ni opustil. Kljub težavam in
nevščenostim, s katerimi so se soočali v Gradežu konec 19. in na začetku 20.
stoletja, je kraj preraščal v uspešno in priznano morsko letovišče Avstro-Ogr-
ske. Gradež je bil posebej znan po svojih plažah, mivki in morju. Gostje so tja
zahajali v vse večjem številu, o čemer pričajo tudi uradni statistični podatki.
Portorož
Portorož oziroma San Lorenzo (Sv. Lovrenc) se je kot turistični kraj začel raz-
vijati proti koncu 19. stoletja. Ugodna geografska lega v zavetju pred burjo in
naravne danosti, ki so služile v zdravilne namene, so spodbujale obisk kraja
tako v poletnih kakor v zimskih mesecih (Furlani, 1910, 28).164 Razvoj turizma
v kraju je bil neposredno povezan z bližnjimi solinami, ki so bile naravni vir
razvoja zdraviliškega turizma, kjer so domnevno že benediktinci prakticirali
zdravljenje s solinskim blatom (fango) in slanico (koncentrirana morska voda
iz solinskih bazenov, matična voda). Benediktinci samostana sv. Lovrenca naj
bi že v 13. stoletju z uporabo slanice uspešno zdravili jetična vnetja bezgavk,
revmatizme in vodenico. Zdravljenja revme s to metodo so bila, po poroča-
nju novigrajskega škofa Tommasinija, poznana tudi kasneje, v 16. in 17. stole-
tju. Škof Tommasini je tudi omenjal, da so si v Portorožu romarji obolele dele
telesa mazali z blatom, se celo sončili in kopali v solinski vodi (Pucer, 1985, 2).
O zdravljenju v Portorožu izvemo več šele v knjigi Alessandra Goracu-
cchija iz leta 1863, kjer je omenjeno zdravljenje s soljo (sale amaro in sale di
Glauber) in slanico ter odpošiljanje ekstrakta slanice, ki so jo uporabljali kot
umetno morsko kopel. Za dejavnost je po njegovem pisanju skrbel kopališki
obrat, ki naj bi se s tem ukvarjal že od leta 1857 (Stradner, 1903, 95). Podat-
ka, ki ga je po Goracucchiju zabeležil Stradner, nismo zasledili nikjer drugje.
Prve znane pobude za razvoj dejavnosti, ki bi bile lahko povezane s tu-
rizmom, so se v Portorožu pojavile okrog leta 1865, ko je takratni lastnik vile
san Lorenzo, švicarski trgovec Josef Stölker, slednjo ponujal v najem oziroma
odkup. Prepričan je bil, da se v kraju lahko prakticira tudi kopanje v morju.
Vila je razpolagala z namestitvenimi kapacitetami, ki bi lahko gostile do 200
ljudi. Pri svoji pobudi za oddajo v najem očitno ni bil uspešen, saj je vilo s par-
kom leta 1875 prodal tržaškemu arhitektu Giovanniju Righettiju.165 V Stölker-
164 »Das Klima is in Winter sanft, im Sommer angenehm kühl, denn der Seewind dämpft die
Hitze«.
165 Pred Stölkerjem so imele vilo v lasti markizi Fabris. Vila naj bi bila zgrajena v obdobju 1830–1840, in
sicer po izgradnji ceste med Piranom in Bujami. Po pisanju tržaškega časopisa Il Diavoletto leta 1862
so si vilo ogledovali tudi izletniki. Na Lloydovem parniku so se za ceno dveh goldinarjev na osebo
člani kulturnega društva Casino Schiller iz Trsta pripeljali tudi v Portorož (Franzoni, 1961a, 215–18).
159
bi socialne strukture gostov prvotne dejavnosti ni opustil. Kljub težavam in
nevščenostim, s katerimi so se soočali v Gradežu konec 19. in na začetku 20.
stoletja, je kraj preraščal v uspešno in priznano morsko letovišče Avstro-Ogr-
ske. Gradež je bil posebej znan po svojih plažah, mivki in morju. Gostje so tja
zahajali v vse večjem številu, o čemer pričajo tudi uradni statistični podatki.
Portorož
Portorož oziroma San Lorenzo (Sv. Lovrenc) se je kot turistični kraj začel raz-
vijati proti koncu 19. stoletja. Ugodna geografska lega v zavetju pred burjo in
naravne danosti, ki so služile v zdravilne namene, so spodbujale obisk kraja
tako v poletnih kakor v zimskih mesecih (Furlani, 1910, 28).164 Razvoj turizma
v kraju je bil neposredno povezan z bližnjimi solinami, ki so bile naravni vir
razvoja zdraviliškega turizma, kjer so domnevno že benediktinci prakticirali
zdravljenje s solinskim blatom (fango) in slanico (koncentrirana morska voda
iz solinskih bazenov, matična voda). Benediktinci samostana sv. Lovrenca naj
bi že v 13. stoletju z uporabo slanice uspešno zdravili jetična vnetja bezgavk,
revmatizme in vodenico. Zdravljenja revme s to metodo so bila, po poroča-
nju novigrajskega škofa Tommasinija, poznana tudi kasneje, v 16. in 17. stole-
tju. Škof Tommasini je tudi omenjal, da so si v Portorožu romarji obolele dele
telesa mazali z blatom, se celo sončili in kopali v solinski vodi (Pucer, 1985, 2).
O zdravljenju v Portorožu izvemo več šele v knjigi Alessandra Goracu-
cchija iz leta 1863, kjer je omenjeno zdravljenje s soljo (sale amaro in sale di
Glauber) in slanico ter odpošiljanje ekstrakta slanice, ki so jo uporabljali kot
umetno morsko kopel. Za dejavnost je po njegovem pisanju skrbel kopališki
obrat, ki naj bi se s tem ukvarjal že od leta 1857 (Stradner, 1903, 95). Podat-
ka, ki ga je po Goracucchiju zabeležil Stradner, nismo zasledili nikjer drugje.
Prve znane pobude za razvoj dejavnosti, ki bi bile lahko povezane s tu-
rizmom, so se v Portorožu pojavile okrog leta 1865, ko je takratni lastnik vile
san Lorenzo, švicarski trgovec Josef Stölker, slednjo ponujal v najem oziroma
odkup. Prepričan je bil, da se v kraju lahko prakticira tudi kopanje v morju.
Vila je razpolagala z namestitvenimi kapacitetami, ki bi lahko gostile do 200
ljudi. Pri svoji pobudi za oddajo v najem očitno ni bil uspešen, saj je vilo s par-
kom leta 1875 prodal tržaškemu arhitektu Giovanniju Righettiju.165 V Stölker-
164 »Das Klima is in Winter sanft, im Sommer angenehm kühl, denn der Seewind dämpft die
Hitze«.
165 Pred Stölkerjem so imele vilo v lasti markizi Fabris. Vila naj bi bila zgrajena v obdobju 1830–1840, in
sicer po izgradnji ceste med Piranom in Bujami. Po pisanju tržaškega časopisa Il Diavoletto leta 1862
so si vilo ogledovali tudi izletniki. Na Lloydovem parniku so se za ceno dveh goldinarjev na osebo
člani kulturnega društva Casino Schiller iz Trsta pripeljali tudi v Portorož (Franzoni, 1961a, 215–18).
159
