Page 120 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 120
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
st župnijske cerkve sv. Trojice pod pevskim korom; Piccottini 1984, 34–35,
št. 329–30; Pochmarski-Nagele 1992, 72–74, št. 61–62; Kremer 2001, 274–75,
št. II 392; slika 4).
Vsi ti noriški reliefi naj bi zaradi ikonografskih lastnosti nastali po
prvi četrtini 3. stoletja, pri čemer je datacija opredeljena z ozirom na nji-
hovo pojavnost na sarkofagih Letnih časov produkcije mesta Rim (Kranz
1986, 208–11, 232–34; Pochmarski-Nagele 1992, 171).
Zaključek
V literaturi sta bili Julijina stela in njej najpodobnejša druga črnomaljska
stela vselej postavljeni v enak časovni okvir, in sicer tako ob konec 1. oziro-
ma 2. stoletje (Lovenjak 1998, 305; 2008, 84, 93, št. 5, št. 13) kot še bistveno
kasneje, ob konec 2. oziroma začetek 3. stoletja (Šašel Kos 1997, 403, št. 142).
Epitaf je žal preslabo ohranjen, da bi prispeval k natančnejši časovni opre-
delitvi. K njej tako še najbolj prispevata individualizirana pričeska Julije
Jukunde in zagoneten lik v prizoru s pogrebno gostijo. Upoštevaje pričes-
ko pokojnice, ki z valovitimi kodri spominja na pričeske članic vladarske
rodbine severske dinastije, morda še najbolj na frizuro Julije Majse (Ziegler
2000, 84, op. 59), se zdi verjetnejša kasnejša datacija. K slednji nagovarja
tudi lik satira ali personifikacije Letnih časov na Julijini steli, saj se ne na-
zadnje prepletanje ikonografije letnih časov z bakhičnim svetom prvič za-
sledi na sarkofagih Letnih časov rimske produkcije šele v poznoantonin-
skem obdobju (Kranz 1984 173; 1986, 209), po prvi četrtini 3. stoletja pa naj
bi nastale tudi sorodne figure sosednjega Norika.
V 3. stoletju so si nagrobni spomenik lahko pretežno privoščili pripad-
niki vsaj višjega srednjega sloja in vojaštva, s sagumom na sebi pa so se upo-
dobili tudi civilisti, ki so se uvrščali med honestiores, torej pripadnike mu-
nicipalne ali cesarske administracije, od katerih je marsikdo začel kariero
v vojaških vrstah (Migotti 2013, 268). Kljub nedvomno večji priljubljenosti
tega tipa oblačila v 3. stoletju pa velja opozoriti, da tudi poprej ni bil neznan
pri civilnem prebivalstvu; za najstarejšo znano upodobitev saguma tako
velja nagrobni spomenik Tiberija Julija Avita (Lupa n. d., 1465) iz zgodnje-
ga 2. stoletja, marsikateri primerki pa segajo še v antoninsko dobo (Rothe
2012, 160–63; Hainzmann 2015, 267).
Glede na to, da ne v Sisciji in ne v Neviodunu prizor pogrebne gostije
z ozirom na ohranjene primerke očitno ni bil običajen, je zanimivo, da so
se upodobitve zgostile prav v tej regiji, kjer sicer produkcija z umetnostnega
gledišča (po ohranjenem materialu sodeč) ni bila ravno prvovrstne kvali-
118
st župnijske cerkve sv. Trojice pod pevskim korom; Piccottini 1984, 34–35,
št. 329–30; Pochmarski-Nagele 1992, 72–74, št. 61–62; Kremer 2001, 274–75,
št. II 392; slika 4).
Vsi ti noriški reliefi naj bi zaradi ikonografskih lastnosti nastali po
prvi četrtini 3. stoletja, pri čemer je datacija opredeljena z ozirom na nji-
hovo pojavnost na sarkofagih Letnih časov produkcije mesta Rim (Kranz
1986, 208–11, 232–34; Pochmarski-Nagele 1992, 171).
Zaključek
V literaturi sta bili Julijina stela in njej najpodobnejša druga črnomaljska
stela vselej postavljeni v enak časovni okvir, in sicer tako ob konec 1. oziro-
ma 2. stoletje (Lovenjak 1998, 305; 2008, 84, 93, št. 5, št. 13) kot še bistveno
kasneje, ob konec 2. oziroma začetek 3. stoletja (Šašel Kos 1997, 403, št. 142).
Epitaf je žal preslabo ohranjen, da bi prispeval k natančnejši časovni opre-
delitvi. K njej tako še najbolj prispevata individualizirana pričeska Julije
Jukunde in zagoneten lik v prizoru s pogrebno gostijo. Upoštevaje pričes-
ko pokojnice, ki z valovitimi kodri spominja na pričeske članic vladarske
rodbine severske dinastije, morda še najbolj na frizuro Julije Majse (Ziegler
2000, 84, op. 59), se zdi verjetnejša kasnejša datacija. K slednji nagovarja
tudi lik satira ali personifikacije Letnih časov na Julijini steli, saj se ne na-
zadnje prepletanje ikonografije letnih časov z bakhičnim svetom prvič za-
sledi na sarkofagih Letnih časov rimske produkcije šele v poznoantonin-
skem obdobju (Kranz 1984 173; 1986, 209), po prvi četrtini 3. stoletja pa naj
bi nastale tudi sorodne figure sosednjega Norika.
V 3. stoletju so si nagrobni spomenik lahko pretežno privoščili pripad-
niki vsaj višjega srednjega sloja in vojaštva, s sagumom na sebi pa so se upo-
dobili tudi civilisti, ki so se uvrščali med honestiores, torej pripadnike mu-
nicipalne ali cesarske administracije, od katerih je marsikdo začel kariero
v vojaških vrstah (Migotti 2013, 268). Kljub nedvomno večji priljubljenosti
tega tipa oblačila v 3. stoletju pa velja opozoriti, da tudi poprej ni bil neznan
pri civilnem prebivalstvu; za najstarejšo znano upodobitev saguma tako
velja nagrobni spomenik Tiberija Julija Avita (Lupa n. d., 1465) iz zgodnje-
ga 2. stoletja, marsikateri primerki pa segajo še v antoninsko dobo (Rothe
2012, 160–63; Hainzmann 2015, 267).
Glede na to, da ne v Sisciji in ne v Neviodunu prizor pogrebne gostije
z ozirom na ohranjene primerke očitno ni bil običajen, je zanimivo, da so
se upodobitve zgostile prav v tej regiji, kjer sicer produkcija z umetnostnega
gledišča (po ohranjenem materialu sodeč) ni bila ravno prvovrstne kvali-
118
