Page 278 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 278
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
hodnjaški kritiki stalinizma in/ali totalitarizma pa si zaradi lastne komin-
ternske preteklosti niso mogli privoščiti udobja neprizadetih razsodnikov.
Zgodovina mednarodnega delavskega gibanja in Sovjetske zveze je bila v
marsičem njihova lastna zgodovina. Pomemben del teh kritik je bilo v 60-
ih letih oživljanje spomina na mnogoštevilne strankine članice in člane, ki
so postali žrtve stalinske represije.
V pričujočem članku bom pokazal na razliko med jugoslovansko
kritiko stalinizma in sovjetsko kritiko »kulta osebnosti«. Težišče bo na
Kardeljevi analizi perspektiv socializma 20. stoletja in njegovih spomi-
nih na jugoslovanske komuniste, ki so v 30-ih letih postali žrtve stalinskih
čistk. Teza članka je, da je jugoslovanska kritika stalinizma temeljila na kri-
tiki enostrankarskega političnega sistema. Ker pa je Kardelj hkrati prizna-
val, da se iz objektivnih razlogov ZKJ takemu sistemu ne more povsem in
naenkrat odpovedati, je bila jugoslovanska kritika stalinizma v določeni
meri tudi samokritika.
Metoda dela temelji na kritični analizi in kombiniranju primarnih (ar-
hivskih), sekundarnih (idejnopolitičnih – programskih besedil) in znan-
stvenih virov, ključne izmed njih predstavljam v prvem delu članka; v
drugem delu analiziram Kardeljevo kritiko enostrankarskega sistema v
njegovem razvpitem delu Smeri razvoja političnega sistema socialističnega
samoupravljanja (dalje Smeri razvoja) iz 70-ih let, v tretjem delu pa njegovo
nekoliko zgodnejše pričevanje o stalinistični represiji 30-ih let; sledi sklep.
1. Zgodovinski viri in literatura o jugoslovanski kritiki
stalinizma
Pričujoči članek v veliki meri temelji na obsežnem gradivu, arhivskem viru,
ki se kot priloga Informacije, datirane z oktobrom 1968 v Beogradu, nahaja
v Arhivu Republike Slovenije, fondu Izvršnega komiteja Centralnega komi-
teja Zveze komunistov Slovenije (dalje AS, IK, 63).1 Gradivo, ki nima naslo-
va, je pripravila posebna delovna skupina, ki jo je sestavila Kontrolna ko-
misija CK ZKJ 25. junija 1965. Njena naloga je bila v skladu z odločitvami 8.
kongresa ZKJ (1964) zbrati podatke o pozabljenih, toda »znamenitih bor-
cih jugoslovanskega delavskega gibanja« (AS, IK, 63, 1). Gradivo je sestavl-
jeno iz šestih delov in obsega 201 stran: 1. del vsebuje seznam likvidiranih v
ZSSR in rehabilitiranih po Stalinovi smrti; 2. del seznam oseb, ki so bile v
ZSSR kaznovane, toda po Stalinovi smrti po sodni in partijski poti rehabi-
1 Gradivo je izvirno napisano v srbskem jeziku. Vsi citati so prevod avtorja poglavja.
276
hodnjaški kritiki stalinizma in/ali totalitarizma pa si zaradi lastne komin-
ternske preteklosti niso mogli privoščiti udobja neprizadetih razsodnikov.
Zgodovina mednarodnega delavskega gibanja in Sovjetske zveze je bila v
marsičem njihova lastna zgodovina. Pomemben del teh kritik je bilo v 60-
ih letih oživljanje spomina na mnogoštevilne strankine članice in člane, ki
so postali žrtve stalinske represije.
V pričujočem članku bom pokazal na razliko med jugoslovansko
kritiko stalinizma in sovjetsko kritiko »kulta osebnosti«. Težišče bo na
Kardeljevi analizi perspektiv socializma 20. stoletja in njegovih spomi-
nih na jugoslovanske komuniste, ki so v 30-ih letih postali žrtve stalinskih
čistk. Teza članka je, da je jugoslovanska kritika stalinizma temeljila na kri-
tiki enostrankarskega političnega sistema. Ker pa je Kardelj hkrati prizna-
val, da se iz objektivnih razlogov ZKJ takemu sistemu ne more povsem in
naenkrat odpovedati, je bila jugoslovanska kritika stalinizma v določeni
meri tudi samokritika.
Metoda dela temelji na kritični analizi in kombiniranju primarnih (ar-
hivskih), sekundarnih (idejnopolitičnih – programskih besedil) in znan-
stvenih virov, ključne izmed njih predstavljam v prvem delu članka; v
drugem delu analiziram Kardeljevo kritiko enostrankarskega sistema v
njegovem razvpitem delu Smeri razvoja političnega sistema socialističnega
samoupravljanja (dalje Smeri razvoja) iz 70-ih let, v tretjem delu pa njegovo
nekoliko zgodnejše pričevanje o stalinistični represiji 30-ih let; sledi sklep.
1. Zgodovinski viri in literatura o jugoslovanski kritiki
stalinizma
Pričujoči članek v veliki meri temelji na obsežnem gradivu, arhivskem viru,
ki se kot priloga Informacije, datirane z oktobrom 1968 v Beogradu, nahaja
v Arhivu Republike Slovenije, fondu Izvršnega komiteja Centralnega komi-
teja Zveze komunistov Slovenije (dalje AS, IK, 63).1 Gradivo, ki nima naslo-
va, je pripravila posebna delovna skupina, ki jo je sestavila Kontrolna ko-
misija CK ZKJ 25. junija 1965. Njena naloga je bila v skladu z odločitvami 8.
kongresa ZKJ (1964) zbrati podatke o pozabljenih, toda »znamenitih bor-
cih jugoslovanskega delavskega gibanja« (AS, IK, 63, 1). Gradivo je sestavl-
jeno iz šestih delov in obsega 201 stran: 1. del vsebuje seznam likvidiranih v
ZSSR in rehabilitiranih po Stalinovi smrti; 2. del seznam oseb, ki so bile v
ZSSR kaznovane, toda po Stalinovi smrti po sodni in partijski poti rehabi-
1 Gradivo je izvirno napisano v srbskem jeziku. Vsi citati so prevod avtorja poglavja.
276
