Page 282 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 282
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
politične tokove neodvisnih levičarskih skupin, gibanj in strank (Centrih
2011, 64–68).
2. Enostrankarski politični sistem pri Kardelju
V drugem zvezku 4. knjige Zgodovine KPSZ je poglavje z naslovom »Zmaga
socializma v ZSSR« (Pospelov 1971, 488–532). V njem lahko v glavnem pre-
beremo povzetke dosežkov druge petletke v Sovjetski zvezi (1933–1937): za-
ključen proces kolektivizacije, krepitev mehaniziranja kmetijstva, nadalj-
nji razvoj industrializacije, kulturna revolucija, nova ustava (1936). Avtorji
posebej poudarjajo razširitev in okrepitev sovjetske – socialistične demok-
racije, ki naj bi takrat zajela tako ekonomsko kot duhovno sfero družbe.
Temeljni pogoj take demokracije je bila po mnenju avtorjev odprava zaseb-
ne lastnine nad produkcijskimi sredstvi, zaradi česar je odpadlo »parazit-
sko prisvajanje rezultatov proizvodnje, utrdila pa se je socialistična delitev,
ki temelji na človekovem delu«. Ob tem poudarjajo silni porast ljudskega
izobraževanja, ki je dal možnosti za ustvarjalni razvoj slehernega sovjetske-
ga človeka. Razširitev sovjetske demokracije se je nadalje izražala tudi v po-
večanju aktivnosti organizacij delovnih ljudi, ki jih je vodila Komunistična
partija. Npr., leta 1937 je bilo v sindikate včlanjenih 22,2 milijona ljudi, kar
je bilo 2,3-krat več kot leta 1926. In ne samo to: v sindikatih so opustil prin-
cip kooptacije in uvedli načelo tajnih volitev za vse organe. Sindikati naj bi
se poslej pričeli bolj ukvarjati z vprašanji proizvodnje, socialističnega tek-
movanja, krepitve socialistične discipline, poboljšanja življenjskih razmer
delavcev, sklepali naj bi celo kolektivne pogodbe na ravni podjetij (Pospelov
1971, 503–4). Krono sovjetske demokratizacije je seveda predstavljala usta-
va iz leta 1936, ki je »za razliko od buržoaznih ustav, ki so omejene samo na
formalno priznanje demokratičnih svoboščin, […] prenesla težišče na za-
gotavljanje le-teh«. Pri tem je bila v prvi vrsti mišljena osvoboditev delov-
nih ljudi od kapitalističnega izkoriščanja, od strahu pred brezposelnostjo,
revščino itd. Seveda je bila popolnoma zajamčena svoboda vesti, tiska, izra-
žanja in združevanja delovnih ljudi v družbene organizacije – z izjemo vseh
tistih dejavnosti, ki bi rušile socializem. Povedano enostavno: demokracija
je tukaj v prvi vrsti pomenila boj za izboljšanje socialnega položaja najšir-
ših ljudskih množic, ki so »aktivno pritegnjene […] k neposrednem sodelo-
vanju pri upravljanju z državo in gospodarstvom« (Pospelov 1971, 511, 516).
Merili demokratičnosti družbe sta tedaj dve: dvig življenjskega standarda
in številčna rast članstva množičnih organizacij, med katerimi ima vodil-
no mesto Komunistična partija, tj. participacija širokih množic pri različ-
280
politične tokove neodvisnih levičarskih skupin, gibanj in strank (Centrih
2011, 64–68).
2. Enostrankarski politični sistem pri Kardelju
V drugem zvezku 4. knjige Zgodovine KPSZ je poglavje z naslovom »Zmaga
socializma v ZSSR« (Pospelov 1971, 488–532). V njem lahko v glavnem pre-
beremo povzetke dosežkov druge petletke v Sovjetski zvezi (1933–1937): za-
ključen proces kolektivizacije, krepitev mehaniziranja kmetijstva, nadalj-
nji razvoj industrializacije, kulturna revolucija, nova ustava (1936). Avtorji
posebej poudarjajo razširitev in okrepitev sovjetske – socialistične demok-
racije, ki naj bi takrat zajela tako ekonomsko kot duhovno sfero družbe.
Temeljni pogoj take demokracije je bila po mnenju avtorjev odprava zaseb-
ne lastnine nad produkcijskimi sredstvi, zaradi česar je odpadlo »parazit-
sko prisvajanje rezultatov proizvodnje, utrdila pa se je socialistična delitev,
ki temelji na človekovem delu«. Ob tem poudarjajo silni porast ljudskega
izobraževanja, ki je dal možnosti za ustvarjalni razvoj slehernega sovjetske-
ga človeka. Razširitev sovjetske demokracije se je nadalje izražala tudi v po-
večanju aktivnosti organizacij delovnih ljudi, ki jih je vodila Komunistična
partija. Npr., leta 1937 je bilo v sindikate včlanjenih 22,2 milijona ljudi, kar
je bilo 2,3-krat več kot leta 1926. In ne samo to: v sindikatih so opustil prin-
cip kooptacije in uvedli načelo tajnih volitev za vse organe. Sindikati naj bi
se poslej pričeli bolj ukvarjati z vprašanji proizvodnje, socialističnega tek-
movanja, krepitve socialistične discipline, poboljšanja življenjskih razmer
delavcev, sklepali naj bi celo kolektivne pogodbe na ravni podjetij (Pospelov
1971, 503–4). Krono sovjetske demokratizacije je seveda predstavljala usta-
va iz leta 1936, ki je »za razliko od buržoaznih ustav, ki so omejene samo na
formalno priznanje demokratičnih svoboščin, […] prenesla težišče na za-
gotavljanje le-teh«. Pri tem je bila v prvi vrsti mišljena osvoboditev delov-
nih ljudi od kapitalističnega izkoriščanja, od strahu pred brezposelnostjo,
revščino itd. Seveda je bila popolnoma zajamčena svoboda vesti, tiska, izra-
žanja in združevanja delovnih ljudi v družbene organizacije – z izjemo vseh
tistih dejavnosti, ki bi rušile socializem. Povedano enostavno: demokracija
je tukaj v prvi vrsti pomenila boj za izboljšanje socialnega položaja najšir-
ših ljudskih množic, ki so »aktivno pritegnjene […] k neposrednem sodelo-
vanju pri upravljanju z državo in gospodarstvom« (Pospelov 1971, 511, 516).
Merili demokratičnosti družbe sta tedaj dve: dvig življenjskega standarda
in številčna rast članstva množičnih organizacij, med katerimi ima vodil-
no mesto Komunistična partija, tj. participacija širokih množic pri različ-
280
