Page 280 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 280
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Po njeni raziskavi, ki temelji na dokumentih raznovrstnih oblastnih in re-
presivnih organov nekdanje sovjetske države in društva Memorial, je bilo
v Sovjetski zvezi v letih 1928–1952 ustreljenih 286 Jugoslovanov, 205 samo v
letu 1938 (Vujošević 2019, 7–8). To monumentalno delo je po eni strani mo-
goče brati kot politično grozljivko, po drugi strani pa nam rekonstrukcije
biografij ponudijo nepogrešljivi vpogled v način delovanja mednarodnega
komunističnega gibanja kakor tudi vsakdanjega življenja (družbena mobil-
nost, karierne priložnosti in migrantske poti) povsem običajnih ljudi, ki so
se takrat znašli v Sovjetski zvezi.
Pri analizi problematike uporabljam zlasti tri različne sekundar-
ne vire, pri katerih gre za idejnopolitična, programska besedila. Prav pri
vseh je v ospredju (mednarodna in lokalna) zgodovina delavskega giban-
ja in socialističnih držav: véliki projekt Zgodovine Komunistične parti-
je Sovjetske zveze (dalje Zgodovina KPSZ) v šestih zvezkih, pri katerem
je sodelovala vrsta sovjetskih zgodovinarjev – akademikov, se je začel v
zgodnjih 60-ih letih na podlagi odločitve CK KPSZ, kot odraz odpravl-
janja posledic »kulta osebnosti«, ki je terjal prenovljeno zgodovino stran-
ke, hkrati pa je bil usmerjen tudi proti »buržoaznim zgodovinarjem«, ki
naj bi po naročilu svojih gospodarjev »grobo potvarjali dejstva« (Pospelov
1964, V–LIII). Program ZKJ, sprejet na 7. kongresu ZKJ (1958) v Ljubljani
prepleta lokalno in globalno zgodovino KPJ in išče v njej podlago za sa-
mostojno pot Jugoslavije v socialističnem svetu ter je kot tak v vzhodni
Evropi povzročil nemalo jeze (Program ZKJ 1984; Mićunović 1977, 421–
48). Kardeljeva knjiga Smeri razvoja je prvič izšla leta 1977 (Kardelj 1978).
Delo predstavlja mnogo več kot komentar na jugoslovansko ustavo iz leta
1974 in Zakon o združenem delu (1977). Na tihem gre tudi za poskus av-
torjevega obračuna z lastno miselno potjo, ki jo je začel v zgodnjih tride-
setih letih kot mladi komunistični publicist in malo kasneje kot preda-
vatelj na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda (KUNMZ) v
Moskvi. Smeri razvoja niso lahko branje. Vsiljuje se vtis, da je Kardelj ob
vsakem zapisanem stavku tehtal politične posledice doma in na tujem.
Drznim in jasnim trditvam prepogosto sledijo povedi, ki izražena stališ-
ča omilijo, razvodenijo, včasih celo naravnost negirajo, prepogosti vrinje-
ni stavki pa otežujejo razumevanje.
Znanstvena publicistika, relevantna za pričujoči članek, je praktično
nepregledna. V zadnjih desetletjih so v angloameriški akademski skup-
nosti, ki je na tem področju še vedno vodilna, najprodornejše zgodovinske
študije stalinizma in predvojne Sovjetske zveze prispevale raziskovalke in
278
Po njeni raziskavi, ki temelji na dokumentih raznovrstnih oblastnih in re-
presivnih organov nekdanje sovjetske države in društva Memorial, je bilo
v Sovjetski zvezi v letih 1928–1952 ustreljenih 286 Jugoslovanov, 205 samo v
letu 1938 (Vujošević 2019, 7–8). To monumentalno delo je po eni strani mo-
goče brati kot politično grozljivko, po drugi strani pa nam rekonstrukcije
biografij ponudijo nepogrešljivi vpogled v način delovanja mednarodnega
komunističnega gibanja kakor tudi vsakdanjega življenja (družbena mobil-
nost, karierne priložnosti in migrantske poti) povsem običajnih ljudi, ki so
se takrat znašli v Sovjetski zvezi.
Pri analizi problematike uporabljam zlasti tri različne sekundar-
ne vire, pri katerih gre za idejnopolitična, programska besedila. Prav pri
vseh je v ospredju (mednarodna in lokalna) zgodovina delavskega giban-
ja in socialističnih držav: véliki projekt Zgodovine Komunistične parti-
je Sovjetske zveze (dalje Zgodovina KPSZ) v šestih zvezkih, pri katerem
je sodelovala vrsta sovjetskih zgodovinarjev – akademikov, se je začel v
zgodnjih 60-ih letih na podlagi odločitve CK KPSZ, kot odraz odpravl-
janja posledic »kulta osebnosti«, ki je terjal prenovljeno zgodovino stran-
ke, hkrati pa je bil usmerjen tudi proti »buržoaznim zgodovinarjem«, ki
naj bi po naročilu svojih gospodarjev »grobo potvarjali dejstva« (Pospelov
1964, V–LIII). Program ZKJ, sprejet na 7. kongresu ZKJ (1958) v Ljubljani
prepleta lokalno in globalno zgodovino KPJ in išče v njej podlago za sa-
mostojno pot Jugoslavije v socialističnem svetu ter je kot tak v vzhodni
Evropi povzročil nemalo jeze (Program ZKJ 1984; Mićunović 1977, 421–
48). Kardeljeva knjiga Smeri razvoja je prvič izšla leta 1977 (Kardelj 1978).
Delo predstavlja mnogo več kot komentar na jugoslovansko ustavo iz leta
1974 in Zakon o združenem delu (1977). Na tihem gre tudi za poskus av-
torjevega obračuna z lastno miselno potjo, ki jo je začel v zgodnjih tride-
setih letih kot mladi komunistični publicist in malo kasneje kot preda-
vatelj na Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda (KUNMZ) v
Moskvi. Smeri razvoja niso lahko branje. Vsiljuje se vtis, da je Kardelj ob
vsakem zapisanem stavku tehtal politične posledice doma in na tujem.
Drznim in jasnim trditvam prepogosto sledijo povedi, ki izražena stališ-
ča omilijo, razvodenijo, včasih celo naravnost negirajo, prepogosti vrinje-
ni stavki pa otežujejo razumevanje.
Znanstvena publicistika, relevantna za pričujoči članek, je praktično
nepregledna. V zadnjih desetletjih so v angloameriški akademski skup-
nosti, ki je na tem področju še vedno vodilna, najprodornejše zgodovinske
študije stalinizma in predvojne Sovjetske zveze prispevale raziskovalke in
278
