Page 284 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 284
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
mi« (Britovšek 1980, 267). Prav zato so sovjetski ideologi brez posebnih te-
žav skovali novi program KPSZ, ki je temeljil na čisti kontinuiteti njihovega
delovanja (najmanj) od državljanske vojne (1919) naprej. Program ni predvi-
deval nobenih institucionalnih sprememb in prerazporeditve moči znotraj
sovjetske družbe. In v tem pogledu se je bistveno razlikoval od »Programa
ZKJ« iz leta 1958, proti kateremu je tudi tiho nastopil. Program KPSZ iz
leta 1961 je predvideval ambiciozni načrt izgradnje komunistične družbe v
dvajsetih letih. Partijski ideologi so si ta veliki skok v družbenem razvoju
prestavljali kot enostavni prehod iz kvantitete v novo kvaliteto: izpopoln-
jevanje obstoječega ekonomskega in političnega sistema, v katerega je treba
vključiti še širše množice ljudi, bo pripeljalo do »družbenega samoupravl-
janja«, kar so si predstavljali kot družbo svobodnih in zavednih delov-
nih ljudi, v kateri je spričo popolnega blagostanja ter izničene razlike med
mestom in vasjo, kakor tudi med umskim in fizičnim delom, realizirano
načelo »vsakomur po njegovih potrebah« (Gospolitizdat 1961, 62). Cilj ju-
goslovanskih ideologov je bil načeloma enak. Bistveno pa so se razlikovali
v zahtevi, da je mogoče ta cilj doseči samo pod pogojem, da se v obstoječem
socializmu marsikaj spremeni. Ali še natančneje: samoupravljanje so zah-
tevali tukaj in zdaj, kar je zahtevalo radikalne institucionalne spremembe
znotraj socialistične države. Njihove zahteve so bile utemeljene s kritičnim
pogledom v zgodovino delavskega gibanja.
Ideologi ZKJ so v 50-ih letih načelno sprejeli koncept »kulta osebnos-
ti«, vendar so dodali njegovo sistemsko (»objektivno«) razsežnost, ki se je
pri sovjetski razlagi sama po sebi vsiljevala, vendar je kričeče manjkala.
Ozadje jugoslovanskih razmišljanj je bilo kajpak vprašanje, kako je bilo
mogoče, da sta se sovjetska država in Partija uklonili samovolji enega člo-
veka. Sovjetske razlage so se ustavile pri pojasnjevanju, da so bili ti poja-
vi v »nasprotju« z naravo sovjetske družbe tistega časa (Pospelov 1971, 509).
Program ZKJ iz leta 1958 pa je trdil precej drugače:
Toda Stalin iz objektivnih in subjektivnih razlogov ni nasprotoval
birokratsko-etatističnim tendencam, ki so vznikale iz velike kon-
centracije oblasti v rokah državnega aparata in iz zraščanja partij-
skega in državnega aparata, iz enostransko v ospredje stopajočega
centralizma. Nasprotno, on sam je postal njihov politični in ideolo-
ški nosilec. (ČZDO Komunist 1984, 43)
Stalin torej ni bil preprosto le nekdo, ki je izkoristil veliko zaupanje,
ki mu ga je dala Partija, temveč je bil »politični in ideološki nosilec« ten-
282
mi« (Britovšek 1980, 267). Prav zato so sovjetski ideologi brez posebnih te-
žav skovali novi program KPSZ, ki je temeljil na čisti kontinuiteti njihovega
delovanja (najmanj) od državljanske vojne (1919) naprej. Program ni predvi-
deval nobenih institucionalnih sprememb in prerazporeditve moči znotraj
sovjetske družbe. In v tem pogledu se je bistveno razlikoval od »Programa
ZKJ« iz leta 1958, proti kateremu je tudi tiho nastopil. Program KPSZ iz
leta 1961 je predvideval ambiciozni načrt izgradnje komunistične družbe v
dvajsetih letih. Partijski ideologi so si ta veliki skok v družbenem razvoju
prestavljali kot enostavni prehod iz kvantitete v novo kvaliteto: izpopoln-
jevanje obstoječega ekonomskega in političnega sistema, v katerega je treba
vključiti še širše množice ljudi, bo pripeljalo do »družbenega samoupravl-
janja«, kar so si predstavljali kot družbo svobodnih in zavednih delov-
nih ljudi, v kateri je spričo popolnega blagostanja ter izničene razlike med
mestom in vasjo, kakor tudi med umskim in fizičnim delom, realizirano
načelo »vsakomur po njegovih potrebah« (Gospolitizdat 1961, 62). Cilj ju-
goslovanskih ideologov je bil načeloma enak. Bistveno pa so se razlikovali
v zahtevi, da je mogoče ta cilj doseči samo pod pogojem, da se v obstoječem
socializmu marsikaj spremeni. Ali še natančneje: samoupravljanje so zah-
tevali tukaj in zdaj, kar je zahtevalo radikalne institucionalne spremembe
znotraj socialistične države. Njihove zahteve so bile utemeljene s kritičnim
pogledom v zgodovino delavskega gibanja.
Ideologi ZKJ so v 50-ih letih načelno sprejeli koncept »kulta osebnos-
ti«, vendar so dodali njegovo sistemsko (»objektivno«) razsežnost, ki se je
pri sovjetski razlagi sama po sebi vsiljevala, vendar je kričeče manjkala.
Ozadje jugoslovanskih razmišljanj je bilo kajpak vprašanje, kako je bilo
mogoče, da sta se sovjetska država in Partija uklonili samovolji enega člo-
veka. Sovjetske razlage so se ustavile pri pojasnjevanju, da so bili ti poja-
vi v »nasprotju« z naravo sovjetske družbe tistega časa (Pospelov 1971, 509).
Program ZKJ iz leta 1958 pa je trdil precej drugače:
Toda Stalin iz objektivnih in subjektivnih razlogov ni nasprotoval
birokratsko-etatističnim tendencam, ki so vznikale iz velike kon-
centracije oblasti v rokah državnega aparata in iz zraščanja partij-
skega in državnega aparata, iz enostransko v ospredje stopajočega
centralizma. Nasprotno, on sam je postal njihov politični in ideolo-
ški nosilec. (ČZDO Komunist 1984, 43)
Stalin torej ni bil preprosto le nekdo, ki je izkoristil veliko zaupanje,
ki mu ga je dala Partija, temveč je bil »politični in ideološki nosilec« ten-
282
