Page 286 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 286
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
zvezi brez njega izvedli vse družbene spremembe in vzpostavili tiste eko-
nomske temelje, ki so bili nujni za razvoj socializma. Čeprav je poudaril,
da enopartijski sistem ni nujno manj demokratičen od večpartijskega
(političnega pluralizma), je dodal, da je tak sistem celo nujno bolj izpostavl-
jen deformacijam, saj v njem prihaja do koncentracije oblasti, ki se lahko
»spremeni v orožje tehnobirokratske vladavine nad razredom in družbo.«
Avtor takoj v nadaljevanju svojo skoraj predrzno ugotovitev sicer omeh-
ča, ko pravi, da tak razvoj ni nujen in da je odvisen od mnogih faktor-
jev. Temu razmišljanju sledi ugotovitev, ki se nakazuje že v Programu ZKJ:
»Tudi naša socialistična revolucija je v prvi fazi v določeni meri vzpostavi-
la enopartijski sistem revolucionarne demokracije, čeprav nikoli v njegovi
’klasični’ stalinistični obliki.« (Kardelj 1978, 64–68). Kardelj je šel celo tako
daleč, da je priznal, da so »elementi enopartijskega sistema« še vedno na-
vzoči v sistemu oblasti jugoslovanske države, »vendar samo toliko, kolikor
jih objektivno narekujejo potrebe varstva revolucije in svobodnega nadalj-
njega razvoja socialističnega samoupravljanja« (Kardelj 1978, 66). V praksi
je to pomenilo, da je lahko ZKJ ne glede na veljavne zakone in ustavo mo-
bilizirala vse razpoložljive sile in sredstva za obrambo temeljnih pridobitev
revolucije. Povedano drugače: »elementi« stalinizma in njegovih potencial-
nih »deformacij« so še zmeraj obstajali.2 Jugoslovanska Partija je razpola-
gala z velikansko družbeno in politično močjo in Kardelj je bil realist. ZKJ
se po njegovem mnenju oblasti iz »objektivnih razlogov« preprosto ni mo-
gla naenkrat odpovedati. Bistvo njegove zamisli, ki je v tistem času dobi-
la ime »pluralizem samoupravnih interesov«, je bilo v tem, da je potrebno
okoli Partije zasaditi džunglo raznovrstnih institucij – od delavskih svetov
v podjetjih do društev, organizacij in njihovih koordinacij –, v katere bi se
postopoma in nadzorovano odlivala njena politična in ekonomska oblast.
Država bi »odmrla« na tisti točki, ko bi ZKJ naposled izgubila poslednji na-
dzor nad vzvodi ekonomske moči in represije ter postala navadni marksis-
tični center, tj. brezzobi možganski trust visoko razvite socialistične družbe
(prim. Kardelj 1978, 72). Hkrati bi odpadle poslednje nevarnosti za zlorabo
oblasti države – Partije, ki se je po Kardelju najhuje pokazala na primeru
stalinizma. Komunizem bi se v bistvu povrnil k svojim začetkom iz 19. sto-
letja: ponovno bi postal predvsem intelektualno gibanje. Da je bila taka za-
misel za sovjetske ideologe nekaj popolnoma absurdnega, ni potrebno po-
sebej poudarjati. Romantični in pristni utopični moment Kardeljeve vizije
2 Del opozicije na Slovenskem se je v drugi polovici 80-ih let pri svoji kritiki avant-
gardizma ZKJ/ZKS zapičil natanko v to; glej npr. Hribar 1987 in Urbančič 1987.
284
zvezi brez njega izvedli vse družbene spremembe in vzpostavili tiste eko-
nomske temelje, ki so bili nujni za razvoj socializma. Čeprav je poudaril,
da enopartijski sistem ni nujno manj demokratičen od večpartijskega
(političnega pluralizma), je dodal, da je tak sistem celo nujno bolj izpostavl-
jen deformacijam, saj v njem prihaja do koncentracije oblasti, ki se lahko
»spremeni v orožje tehnobirokratske vladavine nad razredom in družbo.«
Avtor takoj v nadaljevanju svojo skoraj predrzno ugotovitev sicer omeh-
ča, ko pravi, da tak razvoj ni nujen in da je odvisen od mnogih faktor-
jev. Temu razmišljanju sledi ugotovitev, ki se nakazuje že v Programu ZKJ:
»Tudi naša socialistična revolucija je v prvi fazi v določeni meri vzpostavi-
la enopartijski sistem revolucionarne demokracije, čeprav nikoli v njegovi
’klasični’ stalinistični obliki.« (Kardelj 1978, 64–68). Kardelj je šel celo tako
daleč, da je priznal, da so »elementi enopartijskega sistema« še vedno na-
vzoči v sistemu oblasti jugoslovanske države, »vendar samo toliko, kolikor
jih objektivno narekujejo potrebe varstva revolucije in svobodnega nadalj-
njega razvoja socialističnega samoupravljanja« (Kardelj 1978, 66). V praksi
je to pomenilo, da je lahko ZKJ ne glede na veljavne zakone in ustavo mo-
bilizirala vse razpoložljive sile in sredstva za obrambo temeljnih pridobitev
revolucije. Povedano drugače: »elementi« stalinizma in njegovih potencial-
nih »deformacij« so še zmeraj obstajali.2 Jugoslovanska Partija je razpola-
gala z velikansko družbeno in politično močjo in Kardelj je bil realist. ZKJ
se po njegovem mnenju oblasti iz »objektivnih razlogov« preprosto ni mo-
gla naenkrat odpovedati. Bistvo njegove zamisli, ki je v tistem času dobi-
la ime »pluralizem samoupravnih interesov«, je bilo v tem, da je potrebno
okoli Partije zasaditi džunglo raznovrstnih institucij – od delavskih svetov
v podjetjih do društev, organizacij in njihovih koordinacij –, v katere bi se
postopoma in nadzorovano odlivala njena politična in ekonomska oblast.
Država bi »odmrla« na tisti točki, ko bi ZKJ naposled izgubila poslednji na-
dzor nad vzvodi ekonomske moči in represije ter postala navadni marksis-
tični center, tj. brezzobi možganski trust visoko razvite socialistične družbe
(prim. Kardelj 1978, 72). Hkrati bi odpadle poslednje nevarnosti za zlorabo
oblasti države – Partije, ki se je po Kardelju najhuje pokazala na primeru
stalinizma. Komunizem bi se v bistvu povrnil k svojim začetkom iz 19. sto-
letja: ponovno bi postal predvsem intelektualno gibanje. Da je bila taka za-
misel za sovjetske ideologe nekaj popolnoma absurdnega, ni potrebno po-
sebej poudarjati. Romantični in pristni utopični moment Kardeljeve vizije
2 Del opozicije na Slovenskem se je v drugi polovici 80-ih let pri svoji kritiki avant-
gardizma ZKJ/ZKS zapičil natanko v to; glej npr. Hribar 1987 in Urbančič 1987.
284
