Page 288 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 288
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
v Franciji in Nemčiji in bil član komunističnih partij obeh držav. Leta 1931
je odšel na delo v Sovjetsko zvezo in rudaril v Kuzbasu. O njegovem štu-
diju ni podatkov. Leta 1937 je bil aretiran, leta 1938 ustreljen, četa 1957 pa re-
habilitiran (AS, IK, 63:92; Vujošević 2019, 230). Jože Klenovšek je bil rudar
iz Zagorja ali Trbovelj. Kardelj se je o njem spominjal, da je prišel na med-
narodno Leninsko šolo v Moskvo leta 1935 ali 1936. Klenovšek je bil po nje-
govem mnenju krasen revolucionar: »ker je izšel iz neposredne prakse, se
je v Leninski šoli posvetil izključno študiju«. Vse kaže, da mu študij ni pri-
nesel posebnega napredovanja. Odšel je v Španijo, kjer se je po Kardeljevi
obveščenosti »držal dobro«. Tam je tudi padel (AS, IK, 63,137).
Klenovšek je bil primer zglednega komunista, predanega človeka, ki se
je ob revolucionarni praksi strastno posvetil tudi študiju. Kardelju je bilo
težje opisovati tiste jugoslovanske komuniste, ki so postali žrtve stalinskih
čistk ali pa so od gibanja iz raznovrstnih in tudi ne dovolj pojasnjenih ra-
zlogov odpadli. Na splošno si je prizadeval o skoraj vseh osebnostih, ki jih je
doletela tragična usoda, povedati vsaj nekaj pozitivnega. Te pozitivne oce-
ne pa so večinoma pospremljene s pokroviteljskimi opazkami, med kateri-
mi izstopa ta, da posameznik »ni bil dovolj ustvarjalna osebnost.« Kaj naj
bi ta manko ustvarjalnosti konkretno pomenil, ni najbolj jasno in še naj-
bolj nakazuje avtorjevo zadrego. Tipičen primer je njegovo opisovanje uso-
de Alberta Hlebca, ključnega organizatorja KPJ v Sloveniji v njenem prvem
obdobju in delegata KPJ na 6. kongresu kominterne, ki je leta 1939 v ZDA
v nepojasnjenih okoliščinah napravil samomor. Kardelj je o njem povedal:
Ko sem se jaz srečal z njim [1937], je bil že precej demoraliziran z
emigracijo in razmerami, ki so vladale v njej in v vrhovih naše par-
tije. Bil je bister in sposoben človek, vendar ne dovolj ustvarjalna
figura, da bi se lahko resno upiral vplivom okoliščin, v kakršnih se
je razvijalo naše revolucionarno gibanje in katerim tudi ni bil do-
rasel. Ko je kasneje prišlo do moskovskih procesov, in vsega kar je
bilo z njimi povezano, je to Hlebca verjetno do konca demoralizi-
ralo in ga napeljalo, da je napravil samomor. Kot sem slišal, je on
v tistem času v Ameriki živel v zelo slabih razmerah in trpel lako-
to. (AS, IK, 63, 116)
Tudi Karel Hudomalj po Kardeljevem mnenju ni bil »ustvarjalna oseb-
nost«, čeprav je bil leta 1936 celo organizacijski sekretar KPJ, pomemben
akter v frakcijskih bojih znotraj KPJ (Gužvica 2019, 198–200), leta 1939 pa
so ga kot »demoralizirani element« iz partije izključili: »Emigracija in frak-
286
v Franciji in Nemčiji in bil član komunističnih partij obeh držav. Leta 1931
je odšel na delo v Sovjetsko zvezo in rudaril v Kuzbasu. O njegovem štu-
diju ni podatkov. Leta 1937 je bil aretiran, leta 1938 ustreljen, četa 1957 pa re-
habilitiran (AS, IK, 63:92; Vujošević 2019, 230). Jože Klenovšek je bil rudar
iz Zagorja ali Trbovelj. Kardelj se je o njem spominjal, da je prišel na med-
narodno Leninsko šolo v Moskvo leta 1935 ali 1936. Klenovšek je bil po nje-
govem mnenju krasen revolucionar: »ker je izšel iz neposredne prakse, se
je v Leninski šoli posvetil izključno študiju«. Vse kaže, da mu študij ni pri-
nesel posebnega napredovanja. Odšel je v Španijo, kjer se je po Kardeljevi
obveščenosti »držal dobro«. Tam je tudi padel (AS, IK, 63,137).
Klenovšek je bil primer zglednega komunista, predanega človeka, ki se
je ob revolucionarni praksi strastno posvetil tudi študiju. Kardelju je bilo
težje opisovati tiste jugoslovanske komuniste, ki so postali žrtve stalinskih
čistk ali pa so od gibanja iz raznovrstnih in tudi ne dovolj pojasnjenih ra-
zlogov odpadli. Na splošno si je prizadeval o skoraj vseh osebnostih, ki jih je
doletela tragična usoda, povedati vsaj nekaj pozitivnega. Te pozitivne oce-
ne pa so večinoma pospremljene s pokroviteljskimi opazkami, med kateri-
mi izstopa ta, da posameznik »ni bil dovolj ustvarjalna osebnost.« Kaj naj
bi ta manko ustvarjalnosti konkretno pomenil, ni najbolj jasno in še naj-
bolj nakazuje avtorjevo zadrego. Tipičen primer je njegovo opisovanje uso-
de Alberta Hlebca, ključnega organizatorja KPJ v Sloveniji v njenem prvem
obdobju in delegata KPJ na 6. kongresu kominterne, ki je leta 1939 v ZDA
v nepojasnjenih okoliščinah napravil samomor. Kardelj je o njem povedal:
Ko sem se jaz srečal z njim [1937], je bil že precej demoraliziran z
emigracijo in razmerami, ki so vladale v njej in v vrhovih naše par-
tije. Bil je bister in sposoben človek, vendar ne dovolj ustvarjalna
figura, da bi se lahko resno upiral vplivom okoliščin, v kakršnih se
je razvijalo naše revolucionarno gibanje in katerim tudi ni bil do-
rasel. Ko je kasneje prišlo do moskovskih procesov, in vsega kar je
bilo z njimi povezano, je to Hlebca verjetno do konca demoralizi-
ralo in ga napeljalo, da je napravil samomor. Kot sem slišal, je on
v tistem času v Ameriki živel v zelo slabih razmerah in trpel lako-
to. (AS, IK, 63, 116)
Tudi Karel Hudomalj po Kardeljevem mnenju ni bil »ustvarjalna oseb-
nost«, čeprav je bil leta 1936 celo organizacijski sekretar KPJ, pomemben
akter v frakcijskih bojih znotraj KPJ (Gužvica 2019, 198–200), leta 1939 pa
so ga kot »demoralizirani element« iz partije izključili: »Emigracija in frak-
286
