Page 290 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 290
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Kardelj se ves čas dotika problema »frakcionaštva«, ki se je v KPJ pose-
bej intenzivno razživelo potem, ko je bil leta 1937 v Moskvi aretiran in kas-
neje tudi likvidiran generalni sekretar Milan Gorkić (Gužvica 2019, 149–51).
Toda, kaj je sploh bilo »frakcionaštvo« v komunističnem gibanju? Gužvica
pomembno poudarja, da je šlo za stalen in dopusten pojav v levičarskih po-
litičnih organizacijah od 19. stoletja naprej, nenazadnje je tudi boljševizem
sam nastal iz frakcijskega razkola (Gužvica 2019, 17–20). Lenin je na 10. kon-
gresu boljševiške stranke leta 1921 izsilil prepoved frakcij. V ozadju prepove-
di je bil strah, da se bodo začasne grupacije – frakcije slednjič razvile v veli-
ke opozicijske bloke, ki bi lahko razbili stranko. Kandidatov za take bloke je
bilo vedno več kot dovolj, takrat najizraziteje t. i delavska opozicija. Trocki
je malo kasneje to prepoved označil za neumnost oziroma »protislovje«, kot
se je korektno izrazil, in zastavil retorično vprašanje: »Kako se izogniti raz-
likam v mišljenju v partiji, ki šteje pol milijona članov?« (citat v Britovšek
1980, 77) V teoriji naj bi komunisti svoja različna stališča zagovarjali trans-
parentno na partijskih forumih – od celice do kongresa, v zadnji instanci pa
bi se morali vselej podrediti volji večine (demokratični centralizem). Toda
kaj, če se skupina tovarišev dobi pri nekomu doma na čaju in tam razpravl-
ja o svojih »ločenih mnenjih«? Je tudi to frakcija? Za Trockega je bilo to leta
1923 še smešno, dobrih deset let kasneje pa verjetno le še malokomu. Za ile-
galne stranke, kot je bila KPJ, pa je bilo takšno »frakcionaštvo«, sestajanje in
razpravljanje v konspirativnih skupinicah, v resnici pomemben način prak-
ticiranja partijskega življenja, kajti možnosti za široko transparentno raz-
pravljanje in sprejemanje odločitev so imeli pravzaprav bolj malo. Temeljni
pogoj za frakcije v KPJ niso bile toliko ambicije njenih posameznih članov
niti njihova »ločena mnenja«, ampak golo dejstvo, da je bilo članstvo KPJ
v predvojnem obdobju zaradi represije jugoslovanskega kraljevega režima
in nalog kominterne raztreseno po vsej Evropi. »Frakcionaštva« je bil lah-
ko v takih okoliščinah upravičeno obsojen prav vsakdo. Natančneje: obsod-
ba frakcionaštva je bila vselej manifestacija politične moči in vpliva. Kot taka
je bila v zadnji instanci privilegij zmagovalcev in redkeje poražencev frakcij-
skih bojev (prim. Gužvica 2019, 17). Tedaj ni čudno, da se kritiki frakciona-
štva niso mogli izogniti niti spoštovane osebnosti in prvi voditelji KPJ, kot
je bil legendarni Filip Filipović, ki ga je Kardelj spoznal v Moskvi in ki je bil
leta 1938 tam tudi ustreljen. O njem je povedal:
Bil je izjemno sposoben in pameten človek, ob tem pa še zelo poš-
ten in skromen. Hkrati pa je bili tipičen intelektualec in najbrž ga je
tudi prav to pritegnilo v frakcijske boje. Res pa je, da ni nikoli dajal
288
Kardelj se ves čas dotika problema »frakcionaštva«, ki se je v KPJ pose-
bej intenzivno razživelo potem, ko je bil leta 1937 v Moskvi aretiran in kas-
neje tudi likvidiran generalni sekretar Milan Gorkić (Gužvica 2019, 149–51).
Toda, kaj je sploh bilo »frakcionaštvo« v komunističnem gibanju? Gužvica
pomembno poudarja, da je šlo za stalen in dopusten pojav v levičarskih po-
litičnih organizacijah od 19. stoletja naprej, nenazadnje je tudi boljševizem
sam nastal iz frakcijskega razkola (Gužvica 2019, 17–20). Lenin je na 10. kon-
gresu boljševiške stranke leta 1921 izsilil prepoved frakcij. V ozadju prepove-
di je bil strah, da se bodo začasne grupacije – frakcije slednjič razvile v veli-
ke opozicijske bloke, ki bi lahko razbili stranko. Kandidatov za take bloke je
bilo vedno več kot dovolj, takrat najizraziteje t. i delavska opozicija. Trocki
je malo kasneje to prepoved označil za neumnost oziroma »protislovje«, kot
se je korektno izrazil, in zastavil retorično vprašanje: »Kako se izogniti raz-
likam v mišljenju v partiji, ki šteje pol milijona članov?« (citat v Britovšek
1980, 77) V teoriji naj bi komunisti svoja različna stališča zagovarjali trans-
parentno na partijskih forumih – od celice do kongresa, v zadnji instanci pa
bi se morali vselej podrediti volji večine (demokratični centralizem). Toda
kaj, če se skupina tovarišev dobi pri nekomu doma na čaju in tam razpravl-
ja o svojih »ločenih mnenjih«? Je tudi to frakcija? Za Trockega je bilo to leta
1923 še smešno, dobrih deset let kasneje pa verjetno le še malokomu. Za ile-
galne stranke, kot je bila KPJ, pa je bilo takšno »frakcionaštvo«, sestajanje in
razpravljanje v konspirativnih skupinicah, v resnici pomemben način prak-
ticiranja partijskega življenja, kajti možnosti za široko transparentno raz-
pravljanje in sprejemanje odločitev so imeli pravzaprav bolj malo. Temeljni
pogoj za frakcije v KPJ niso bile toliko ambicije njenih posameznih članov
niti njihova »ločena mnenja«, ampak golo dejstvo, da je bilo članstvo KPJ
v predvojnem obdobju zaradi represije jugoslovanskega kraljevega režima
in nalog kominterne raztreseno po vsej Evropi. »Frakcionaštva« je bil lah-
ko v takih okoliščinah upravičeno obsojen prav vsakdo. Natančneje: obsod-
ba frakcionaštva je bila vselej manifestacija politične moči in vpliva. Kot taka
je bila v zadnji instanci privilegij zmagovalcev in redkeje poražencev frakcij-
skih bojev (prim. Gužvica 2019, 17). Tedaj ni čudno, da se kritiki frakciona-
štva niso mogli izogniti niti spoštovane osebnosti in prvi voditelji KPJ, kot
je bil legendarni Filip Filipović, ki ga je Kardelj spoznal v Moskvi in ki je bil
leta 1938 tam tudi ustreljen. O njem je povedal:
Bil je izjemno sposoben in pameten človek, ob tem pa še zelo poš-
ten in skromen. Hkrati pa je bili tipičen intelektualec in najbrž ga je
tudi prav to pritegnilo v frakcijske boje. Res pa je, da ni nikoli dajal
288
