Page 22 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 22
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
»kateri sledi v najnovejšem času novi realizem, odrešenje od more evrop-
skega materialističnega viška v začetku našega stoletja«.6
Slovenska operna produkcija je v tem času ponovno oživela in Vurniku
je šlo za hitrejši in kvalitetnejši razvoj ter rast slovenske glasbe, za njeno ak-
tualnost in odmevnost na sodobne duhovne in umetniške probleme. Ko je
ob koncu dvajsetih let začela izhajati glasbena revija Nova muzika – urednik
je bil Emil Adamič – se je v njej že v prvi številki oglasil Slavko Osterc, ki je
udarno napovedal novo obdobje slovenske glasbe in se s tem pridružil Stan-
ku Vurniku, ki pa je žal že kmalu nato umrl (1932). V tem času pa je Osterc
že utrdil svoje mesto v slovenski glasbi. Še vedno je pomembno posegal v slo-
vensko glasbo Anton Lajovic, ki je v tem času zastopal zlasti avtonomnost
slovenske kulture nasproti jugoslovanskemu unitarizmu in sploh pogosto
posegal v aktualno politično dogajanje. Lajovic je ob tem dogajanju čedalje
manj komponiral. Zato pa se je začela uveljavljati nova skupina skladateljev.
Prevladujoči osebnosti sta bila Lucijan Marija Škerjanc in Slavko Osterc, dva
nasprotna pola v glasbi. Zlasti Osterc je po vrnitvi iz Prage, kjer je študiral in
spoznal Hábo, postal znanilec in zagovornik njegovih idej v Jugoslaviji. Ob
njiju so se uveljavili Matija Bravničar, Blaž Arnič, Danilo Švara, Vilko Uk-
mar, Srečko Koporc, Karol Pahor, Marjan Kozina in drugi. Med seboj različ-
ni. Nekateri so se šolali v tujini (npr. Švara v Frankfurtu pri Seklesu, Arnič
na Dunaju, Varšavi in Parizu, Ukmar na Dunaju, Koporc in Kozina na Du-
naju in v Pragi, Osterc v Pragi, Škerjanc v Pragi, na Dunaju, Baslu in v Pari-
zu). Vsem pa je bila skupna skrb za slovensko glasbo, kljub težavam, ki jih je
povzročila huda gospodarska kriza v začetku tridesetih let. Skupino danes
imenujemo »prva slovenska glasbena avantgarda«, ki se ji je kmalu pridruži-
la naslednja generacija. Izšla je v glavnem iz Osterčeve šole, med njimi so se
uveljavili Pavel Šivic, Marijan Lipovšek, Demetrij Žebre, Franc Šturm, Karol
Pahor in pozneje še Primož Ramovš, Uroš Krek in Zvonimir Ciglič.
Osterc se je trudil, da ostane v stiku z razvojem glasbe v svetu ter da
nanjo reagira. Njegova prizadevanja so se kazala predvsem v okviru SIMC
(Societe intrenationale de la musique contemporaine). Družba je organizi-
rala festivale in Osterc je dosegel, da so se pojavljala na njih ne samo nje-
gova dela, ampak tudi dela drugih jugoslovanskih skladateljev. Leta 1932 je
celo prevzel vodstvo jugoslovanske sekcije SIMC in 1936 postal član med-
narodne žirije za pariški festival. Obenem je skrbel tudi za izvedbe doma.
Tako je njegova sodelovanje s SIMC koristilo ne le njegovi lastni mednaro-
dni uveljavitvi, ampak tudi uveljavitvi drugih jugoslovanskih skladateljev
6 Stanko Vurnik, Nova slovenska opera, 207, 246, 279.
20
»kateri sledi v najnovejšem času novi realizem, odrešenje od more evrop-
skega materialističnega viška v začetku našega stoletja«.6
Slovenska operna produkcija je v tem času ponovno oživela in Vurniku
je šlo za hitrejši in kvalitetnejši razvoj ter rast slovenske glasbe, za njeno ak-
tualnost in odmevnost na sodobne duhovne in umetniške probleme. Ko je
ob koncu dvajsetih let začela izhajati glasbena revija Nova muzika – urednik
je bil Emil Adamič – se je v njej že v prvi številki oglasil Slavko Osterc, ki je
udarno napovedal novo obdobje slovenske glasbe in se s tem pridružil Stan-
ku Vurniku, ki pa je žal že kmalu nato umrl (1932). V tem času pa je Osterc
že utrdil svoje mesto v slovenski glasbi. Še vedno je pomembno posegal v slo-
vensko glasbo Anton Lajovic, ki je v tem času zastopal zlasti avtonomnost
slovenske kulture nasproti jugoslovanskemu unitarizmu in sploh pogosto
posegal v aktualno politično dogajanje. Lajovic je ob tem dogajanju čedalje
manj komponiral. Zato pa se je začela uveljavljati nova skupina skladateljev.
Prevladujoči osebnosti sta bila Lucijan Marija Škerjanc in Slavko Osterc, dva
nasprotna pola v glasbi. Zlasti Osterc je po vrnitvi iz Prage, kjer je študiral in
spoznal Hábo, postal znanilec in zagovornik njegovih idej v Jugoslaviji. Ob
njiju so se uveljavili Matija Bravničar, Blaž Arnič, Danilo Švara, Vilko Uk-
mar, Srečko Koporc, Karol Pahor, Marjan Kozina in drugi. Med seboj različ-
ni. Nekateri so se šolali v tujini (npr. Švara v Frankfurtu pri Seklesu, Arnič
na Dunaju, Varšavi in Parizu, Ukmar na Dunaju, Koporc in Kozina na Du-
naju in v Pragi, Osterc v Pragi, Škerjanc v Pragi, na Dunaju, Baslu in v Pari-
zu). Vsem pa je bila skupna skrb za slovensko glasbo, kljub težavam, ki jih je
povzročila huda gospodarska kriza v začetku tridesetih let. Skupino danes
imenujemo »prva slovenska glasbena avantgarda«, ki se ji je kmalu pridruži-
la naslednja generacija. Izšla je v glavnem iz Osterčeve šole, med njimi so se
uveljavili Pavel Šivic, Marijan Lipovšek, Demetrij Žebre, Franc Šturm, Karol
Pahor in pozneje še Primož Ramovš, Uroš Krek in Zvonimir Ciglič.
Osterc se je trudil, da ostane v stiku z razvojem glasbe v svetu ter da
nanjo reagira. Njegova prizadevanja so se kazala predvsem v okviru SIMC
(Societe intrenationale de la musique contemporaine). Družba je organizi-
rala festivale in Osterc je dosegel, da so se pojavljala na njih ne samo nje-
gova dela, ampak tudi dela drugih jugoslovanskih skladateljev. Leta 1932 je
celo prevzel vodstvo jugoslovanske sekcije SIMC in 1936 postal član med-
narodne žirije za pariški festival. Obenem je skrbel tudi za izvedbe doma.
Tako je njegova sodelovanje s SIMC koristilo ne le njegovi lastni mednaro-
dni uveljavitvi, ampak tudi uveljavitvi drugih jugoslovanskih skladateljev
6 Stanko Vurnik, Nova slovenska opera, 207, 246, 279.
20
