Page 368 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 368
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
and Cello Sonatas. Osterc also became very active with the Internation-
al Society for Contemporary Music (ISCM) making contacts with many
forward looking composers and their music from all over Europe. Osterc’s
music is not today considered especially advanced according to Western
European criteria, even if much of his music is still relatively little known.
His music explored new formal workings, however, and a harmonic idiom
that verged on atonality and twelve-note working rather than strict serial
technique. It is now understood and appreciated on its own terms, that is,
without too much reference to the ideas of modernism. In all ways, howev-
er, Slovene music developed enormously under his influence.
Keywords: Slavko Osterc, Slovenia, Prague, Interwar years, new techniqu-
es, new forms
Gregor Pompe
Slavko Osterc and Lucijan Marija Škerjanc:
aesthetic division and poetic brotherhood
Even today Slovene musical life seems to be characterised by the tension
between the different schools represented by two composers: Slavko Osterc
(1895–1941) and his contemporary Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973). Oba
lahko razumemo kot izstopajoča predstavnika slovenske glasbe med obe-
ma svetovnima vojnama, pri čemer njuna vplivnost ni izhajala le iz recep-
cije njunih del, temveč predvsem iz pedagoškega dela: Osterc je pomembno
zaznamoval predvojne generacije, ki so študirale na Konservatoriju Glas-
bene matice oz. Državnem konservatoriju, Lucijan Marija Škerjanc pa kot
dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo po koncu druge svetovne voj-
ne. Estetska usmeritev obeh skladateljev se zdi na prvi pogled zelo jasna in
nasprotna: Osterc je po izkušnji praškega študija sledil novim glasbenim
tokovom in zagovarjal radikalni odklon od glasbenih tradicij, tudi pou-
darjenega subjektivizma, medtem ko je Škerjanc ostajal zvest izrazni esteti-
ki 19. stoletja in razširjeni tonalnosti moderne in impresionizma še globo-
ko v drugo polovico 20. stoletja. Takšna pozicija ni razberljiva le iz njunih
del, temveč tudi programatskih zapisov. Toda na ravni poetike se zdi, da sta
bila oba zapisana precej podobni obrtni logiki: ko sta se enkrat dokopala do
lastne glasbene »govorice«, sta v njej vztrajala in nista iskala bistveno novih
vzpodbud, niti pomembnejših zunajglasbenih vsebin, s katerimi bi napol-
nila svoje umetnine. Njuno delo je mogoče oceniti visoko predvsem s sta-
lišča kompozicijsko-tehnične dovršenosti, ki je bila v obdobjih pred njim v
slovenski glasbi precejšnja redkost. The paper will reveal how it is necessary
366
and Cello Sonatas. Osterc also became very active with the Internation-
al Society for Contemporary Music (ISCM) making contacts with many
forward looking composers and their music from all over Europe. Osterc’s
music is not today considered especially advanced according to Western
European criteria, even if much of his music is still relatively little known.
His music explored new formal workings, however, and a harmonic idiom
that verged on atonality and twelve-note working rather than strict serial
technique. It is now understood and appreciated on its own terms, that is,
without too much reference to the ideas of modernism. In all ways, howev-
er, Slovene music developed enormously under his influence.
Keywords: Slavko Osterc, Slovenia, Prague, Interwar years, new techniqu-
es, new forms
Gregor Pompe
Slavko Osterc and Lucijan Marija Škerjanc:
aesthetic division and poetic brotherhood
Even today Slovene musical life seems to be characterised by the tension
between the different schools represented by two composers: Slavko Osterc
(1895–1941) and his contemporary Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973). Oba
lahko razumemo kot izstopajoča predstavnika slovenske glasbe med obe-
ma svetovnima vojnama, pri čemer njuna vplivnost ni izhajala le iz recep-
cije njunih del, temveč predvsem iz pedagoškega dela: Osterc je pomembno
zaznamoval predvojne generacije, ki so študirale na Konservatoriju Glas-
bene matice oz. Državnem konservatoriju, Lucijan Marija Škerjanc pa kot
dolgoletni profesor na Akademiji za glasbo po koncu druge svetovne voj-
ne. Estetska usmeritev obeh skladateljev se zdi na prvi pogled zelo jasna in
nasprotna: Osterc je po izkušnji praškega študija sledil novim glasbenim
tokovom in zagovarjal radikalni odklon od glasbenih tradicij, tudi pou-
darjenega subjektivizma, medtem ko je Škerjanc ostajal zvest izrazni esteti-
ki 19. stoletja in razširjeni tonalnosti moderne in impresionizma še globo-
ko v drugo polovico 20. stoletja. Takšna pozicija ni razberljiva le iz njunih
del, temveč tudi programatskih zapisov. Toda na ravni poetike se zdi, da sta
bila oba zapisana precej podobni obrtni logiki: ko sta se enkrat dokopala do
lastne glasbene »govorice«, sta v njej vztrajala in nista iskala bistveno novih
vzpodbud, niti pomembnejših zunajglasbenih vsebin, s katerimi bi napol-
nila svoje umetnine. Njuno delo je mogoče oceniti visoko predvsem s sta-
lišča kompozicijsko-tehnične dovršenosti, ki je bila v obdobjih pred njim v
slovenski glasbi precejšnja redkost. The paper will reveal how it is necessary
366
