Page 100 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 100
Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke
Znamčenje
Anholt (2003) pravi, da je vrednost znamke multiplikator vrednosti, in
znamka kot taka predstavlja prednost za lastnika. Namen znamke je ko-
municiranje s trgom. Znamka predstavlja vrednote podjetja in tako omo-
goča kupcu lažjo odločitev. Gre za to, da je znamka simbol za vredno-
te podjetja, ki jih to posreduje kupcu. Zato avtorji, med drugimi Anholt
(2003), izpostavljajo troje: (a) da je ime znamke obljuba, (b) da so bila ve-
lika sredstva vložena v izdelek in (c) da ta izdelek deluje tako, kot ime ob-
ljublja. Schultz in de Chernatony (2002) sta postavila opredelitev, kjer je
predstavljen širši vidik znamčenja: »Znamčenje omogoča managemen-
tu celosten okvir za usklajevanje različnih aktivnosti, s katerimi podje-
tje izraža, kdo je in za kaj se zavzema.« Palomaa (2013) pravi, da blagovna
znamka z ustvarjanjem obljub vzpostavlja odnose s svojimi deležniki – da
100 bi te obljube uresničila, pa potrebuje inovacije. Inoviranje lahko izpolnju-
je obljube blagovne znamke; skozi inoviranje posreduje znamka resnično
in otipljivo vrednost odjemalcem v obliki novih izdelkov, storitev ter iz-
kušenj (Abbing 2010).
Za preplet vrednot, ki usmerjajo delovanje podjetja, pravi Urde (2001),
da so za znamčenje potrebni trije sklopi vrednot: notranje vrednote, ki so
povezane z organizacijo, vrednote, ki opredeljujejo znamko, in vrednote,
kot jih doživlja kupec. Notranje vrednote so organizacijske vrednote, ži-
vljenjska pravila, kot pravi Urde (2001). Osnovne vrednote, ki ustvarjajo
znamko, so jedro vrednot. Tvorijo bistvo znamke. Vrednote, ki jih zazna-
va kupec, pa so tiste, ki znamki prinesejo dodano vrednost. Ta dodana
vrednost za kupca je lahko emocionalna, simbolična ali uporabna. Ravno
to dodano vrednost lahko v veliki meri dosežemo ravno z oblikovanjem.
Kultura organizacij
Eden od ciljev dela je opredelitev dizajnerskega mišljenja, kot je oprede-
ljen v menedžerskem okolju. Organizacijam je v veliko pomoč pri njiho-
vem delovanju, usmerjanju in ohranjanju konkurenčnosti organizacijska
kultura. Desserti in Rizzo (2014) menita, da je razmerje med dizajnom in
svetom proizvodnje vedno nihalo med dvema pogledoma: med redukcio-
nističnim vidikom dizajna kot ene izmed veščin v proizvodnem procesu,
ki jo potrebujemo za povečanje privlačnosti izdelka, in kulturnim vidi-
kom dizajna kot tistega enkratnega sistema kompetenc, znanja in veščin,
ki (vključno s predmeti, praksami, vrednotami in prepričanji, ki pripada-
jo dizajnerski kulturi) lahko prepoznajo inovativne rešitve, ki zadovolju-
jejo eksplicitne ali latentne potrebe ob vključevanju različnih omejitev.
Chatman in Eunyoung Cha (2003) navajata, da je kultura sistem skupnih
Znamčenje
Anholt (2003) pravi, da je vrednost znamke multiplikator vrednosti, in
znamka kot taka predstavlja prednost za lastnika. Namen znamke je ko-
municiranje s trgom. Znamka predstavlja vrednote podjetja in tako omo-
goča kupcu lažjo odločitev. Gre za to, da je znamka simbol za vredno-
te podjetja, ki jih to posreduje kupcu. Zato avtorji, med drugimi Anholt
(2003), izpostavljajo troje: (a) da je ime znamke obljuba, (b) da so bila ve-
lika sredstva vložena v izdelek in (c) da ta izdelek deluje tako, kot ime ob-
ljublja. Schultz in de Chernatony (2002) sta postavila opredelitev, kjer je
predstavljen širši vidik znamčenja: »Znamčenje omogoča managemen-
tu celosten okvir za usklajevanje različnih aktivnosti, s katerimi podje-
tje izraža, kdo je in za kaj se zavzema.« Palomaa (2013) pravi, da blagovna
znamka z ustvarjanjem obljub vzpostavlja odnose s svojimi deležniki – da
100 bi te obljube uresničila, pa potrebuje inovacije. Inoviranje lahko izpolnju-
je obljube blagovne znamke; skozi inoviranje posreduje znamka resnično
in otipljivo vrednost odjemalcem v obliki novih izdelkov, storitev ter iz-
kušenj (Abbing 2010).
Za preplet vrednot, ki usmerjajo delovanje podjetja, pravi Urde (2001),
da so za znamčenje potrebni trije sklopi vrednot: notranje vrednote, ki so
povezane z organizacijo, vrednote, ki opredeljujejo znamko, in vrednote,
kot jih doživlja kupec. Notranje vrednote so organizacijske vrednote, ži-
vljenjska pravila, kot pravi Urde (2001). Osnovne vrednote, ki ustvarjajo
znamko, so jedro vrednot. Tvorijo bistvo znamke. Vrednote, ki jih zazna-
va kupec, pa so tiste, ki znamki prinesejo dodano vrednost. Ta dodana
vrednost za kupca je lahko emocionalna, simbolična ali uporabna. Ravno
to dodano vrednost lahko v veliki meri dosežemo ravno z oblikovanjem.
Kultura organizacij
Eden od ciljev dela je opredelitev dizajnerskega mišljenja, kot je oprede-
ljen v menedžerskem okolju. Organizacijam je v veliko pomoč pri njiho-
vem delovanju, usmerjanju in ohranjanju konkurenčnosti organizacijska
kultura. Desserti in Rizzo (2014) menita, da je razmerje med dizajnom in
svetom proizvodnje vedno nihalo med dvema pogledoma: med redukcio-
nističnim vidikom dizajna kot ene izmed veščin v proizvodnem procesu,
ki jo potrebujemo za povečanje privlačnosti izdelka, in kulturnim vidi-
kom dizajna kot tistega enkratnega sistema kompetenc, znanja in veščin,
ki (vključno s predmeti, praksami, vrednotami in prepričanji, ki pripada-
jo dizajnerski kulturi) lahko prepoznajo inovativne rešitve, ki zadovolju-
jejo eksplicitne ali latentne potrebe ob vključevanju različnih omejitev.
Chatman in Eunyoung Cha (2003) navajata, da je kultura sistem skupnih
