Page 99 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 99
Povzetek 99
jetjem prinesla konkurenčne prednosti. Ti avtorji izpostavljajo kot ključ-
ni dimenziji konkurenčne prednosti znamčenje in inoviranje. Tudi Julier
(2014), ki je opredelil kulturo oblikovanja, izpostavlja znamčenje kot po-
vezovalni člen.
Vrsta avtorjev izpostavlja inoviranje kot ključni proces v podjetju.
Lee in Benza (2015) potrjujeta, da je inoviranje glavni vir diferenciacije in
konkurenčne prednosti v čedalje kompleksnejšem in hitro spreminjajo-
čem se poslovnem okolju 21. stoletja. Russell-Bennettova in Baron (2015)
trdita, da le nov, svež način razmišljanja poganja razvoj.
Tudi slovenska podjetja delujejo v globalnem okolju, ki se hitro spre-
minja, zato se morajo na spremembe odzivati hitro in prožno. Spremin-
janje in hitro odzivnost lahko dosežejo z načinom delovanja, to je, da
uporabljajo oblikovalski način razmišljanja. Eden od načinov povečevan-
ja konkurenčnosti je torej tudi spodbujanje dizajnerskega razmišljanja in
dizajnerske kulture v podjetjih.
Johansson-Skoldbergova, Woodilla in Cetinkaya (2013, 121) opi-
sujejo paradoks, ko pravijo: V menedžerskem okolju je dizajnersko raz-
mišljanje opredeljeno kot najboljši način biti kreativen in inovativen. V
oblikovalskem okolju pa dizajnersko razmišljanje delno ignorirajo in ga
jemljejo kot nekaj samoumevnega.« Avtorji vzpostavljajo dva pojma, to
sta način »biti« in »razmišljanje«. Oblikovanje razmišljanje in iden-
titeta (biti). Pri tem avtorji uporabljajo dva različna izraza, prvi je de-
sign thinking, kot ga uporabljajo v poslovnem svetu, drugi pa designer-
ly thinking, kot je uporabljen v oblikovalskem okolju. Tako opredelijo
oblikovalsko mišljenje (design thinking) kot poenostavljeno različico
mišljenja oblikovanja (designerly thinkinga). Ross (2015) trdi, da je ob-
likovalsko (dizajnersko razmišljanje) nekaj, kar je že inherentno znotraj
človeške kognicije; je ključni del tistega, kar nas dela ljudi. Rosenberg,
Chauvet in Kleinman (2015) menijo, da je lahko design thinking vir
konkurenčne prednosti, če je vgrajen v korporativno kulturo, kakor tudi
v strategije, procese in prakse, sisteme in strukture. Kadar podjetja upo-
rabljajo ali želijo uporabljati oblikovalsko mišljenje (design thinking) v
svojem okolju, je, kot pravi Buchanan (1992), pomembno predvsem to,
kako razmišljajo o reševanju kompleksnih problemov, kjer je možnih več
rešitev.
Znotraj tega menedžerskega diskurza se design thinking še naprej
deli v način upravljanja oblikovanja in inovacij kot upravljanje in reše-
vanje problemov znotraj organizacije in kot sestavni del menedžerske
kulture.
jetjem prinesla konkurenčne prednosti. Ti avtorji izpostavljajo kot ključ-
ni dimenziji konkurenčne prednosti znamčenje in inoviranje. Tudi Julier
(2014), ki je opredelil kulturo oblikovanja, izpostavlja znamčenje kot po-
vezovalni člen.
Vrsta avtorjev izpostavlja inoviranje kot ključni proces v podjetju.
Lee in Benza (2015) potrjujeta, da je inoviranje glavni vir diferenciacije in
konkurenčne prednosti v čedalje kompleksnejšem in hitro spreminjajo-
čem se poslovnem okolju 21. stoletja. Russell-Bennettova in Baron (2015)
trdita, da le nov, svež način razmišljanja poganja razvoj.
Tudi slovenska podjetja delujejo v globalnem okolju, ki se hitro spre-
minja, zato se morajo na spremembe odzivati hitro in prožno. Spremin-
janje in hitro odzivnost lahko dosežejo z načinom delovanja, to je, da
uporabljajo oblikovalski način razmišljanja. Eden od načinov povečevan-
ja konkurenčnosti je torej tudi spodbujanje dizajnerskega razmišljanja in
dizajnerske kulture v podjetjih.
Johansson-Skoldbergova, Woodilla in Cetinkaya (2013, 121) opi-
sujejo paradoks, ko pravijo: V menedžerskem okolju je dizajnersko raz-
mišljanje opredeljeno kot najboljši način biti kreativen in inovativen. V
oblikovalskem okolju pa dizajnersko razmišljanje delno ignorirajo in ga
jemljejo kot nekaj samoumevnega.« Avtorji vzpostavljajo dva pojma, to
sta način »biti« in »razmišljanje«. Oblikovanje razmišljanje in iden-
titeta (biti). Pri tem avtorji uporabljajo dva različna izraza, prvi je de-
sign thinking, kot ga uporabljajo v poslovnem svetu, drugi pa designer-
ly thinking, kot je uporabljen v oblikovalskem okolju. Tako opredelijo
oblikovalsko mišljenje (design thinking) kot poenostavljeno različico
mišljenja oblikovanja (designerly thinkinga). Ross (2015) trdi, da je ob-
likovalsko (dizajnersko razmišljanje) nekaj, kar je že inherentno znotraj
človeške kognicije; je ključni del tistega, kar nas dela ljudi. Rosenberg,
Chauvet in Kleinman (2015) menijo, da je lahko design thinking vir
konkurenčne prednosti, če je vgrajen v korporativno kulturo, kakor tudi
v strategije, procese in prakse, sisteme in strukture. Kadar podjetja upo-
rabljajo ali želijo uporabljati oblikovalsko mišljenje (design thinking) v
svojem okolju, je, kot pravi Buchanan (1992), pomembno predvsem to,
kako razmišljajo o reševanju kompleksnih problemov, kjer je možnih več
rešitev.
Znotraj tega menedžerskega diskurza se design thinking še naprej
deli v način upravljanja oblikovanja in inovacij kot upravljanje in reše-
vanje problemov znotraj organizacije in kot sestavni del menedžerske
kulture.
