Page 11 - Faganel, Armand, in Vera Fois. 2018. Dizajnerska kultura in nagrada za oblikovalske dosežke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 11
Uvod 11
vete in rešitve podjetjem. Avtorji Borja de Mozota (2003), Brown (2009),
Jenkins (2009) in Best (2010) pravijo, da design managementa podpira
predvsem razvoj kulture oblikovanja znotraj podjetij, ta pa naj bi podje-
tjem prinesla konkurenčne prednosti. Ti avtorji izpostavljajo kot ključ-
ni dimenziji konkurenčne prednosti znamčenje in inoviranje. Tudi Julier
(2014), ki je opredelil kulturo oblikovanja, izpostavlja znamčenje kot po-
vezovalni člen.
Vrsta avtorjev izpostavlja inoviranje kot ključni proces v podjetju.
Lee in Benza (2015) potrjujeta, da je inoviranje glavni vir diferenciacije in
konkurenčne prednosti v čedalje kompleksnejšem in hitro spreminjajo-
čem se poslovnem okolju 21. stoletja. Russell-Bennettova in Baron (2015)
trdita, da le nov, svež način razmišljanja poganja razvoj.
Tudi slovenska podjetja delujejo v globalnem okolju, ki se hitro spre-
minja, zato se morajo na spremembe odzivati hitro in prožno. Spremi-
njanje in hitro odzivnost lahko dosežejo z načinom delovanja, to je, da
uporabljajo oblikovalski način razmišljanja. Eden od načinov povečeva-
nja konkurenčnosti je torej tudi spodbujanje dizajnerskega razmišljanja3
in dizajnerske kulture4 v podjetjih.
Johansson-Skoldbergova, Woodilla in Cetinkaya (2013, 121) opisu-
jejo paradoks, ki pravi: V menedžerskem okolju je dizajnersko razmišlja-
nje opredeljeno kot najboljši način biti kreativen in inovativen. V obliko-
valskem okolju pa dizajnersko razmišljanje delno ignorirajo in ga jemljejo
kot nekaj samoumevnega.« Avtorji vzpostavljajo dva pojma, to sta način
»biti« in »razmišljanje«. Oblikovanje razmišljanje in identiteta (biti).
Pri tem avtorji uporabljajo dva različna izraza, prvi je design thinking,
kot ga uporabljajo v poslovnem svetu, drugi pa designerly thinking, kot
je uporabljen v oblikovalskem okolju. Tako opredelijo oblikovalsko miš-
ljenje (design thinking) kot poenostavljeno različico mišljenja oblikova-
nja (designerly thinkinga). Ross (2015) trdi, da je oblikovalsko (dizajner-
sko razmišljanje) nekaj, kar je že inherentno znotraj človeške kognicije; je
ključni del tistega, kar nas dela ljudi. Rosenberg, Chauvet in Kleinman
(2015) menijo, da je lahko design thinking vir konkurenčne prednosti, če
je vgrajen v korporativno kulturo, kakor tudi v strategije, procese in prak
se, sisteme in strukture. Kadar podjetja uporabljajo ali želijo uporablja-
3 V literaturi se pojavljata dva pojma, to sta 'design thinking' in 'designerly thinking'. Oblikovalsko
mišljenje je prevod besede design thinking. Designerly thinking pa lahko prevedemo kot mišljen-
je oblikovanja. Zaradi pomanjkanja slovenskih prevodov in razlag bom v nadaljevanju teksta v ok-
lepajih navajala angleška izraza. V slovenski literaturi smo zasledili zgolj termin dizajnersko raz-
mišljanje, ki ustreza pojmu design thinking, ne pa tudi ustreznega prevoda za designerly thinking.
4 Dizajnersko kulturo prevajamo kot oblikovalsko kulturo in tako v tekstu tudi pišemo.
vete in rešitve podjetjem. Avtorji Borja de Mozota (2003), Brown (2009),
Jenkins (2009) in Best (2010) pravijo, da design managementa podpira
predvsem razvoj kulture oblikovanja znotraj podjetij, ta pa naj bi podje-
tjem prinesla konkurenčne prednosti. Ti avtorji izpostavljajo kot ključ-
ni dimenziji konkurenčne prednosti znamčenje in inoviranje. Tudi Julier
(2014), ki je opredelil kulturo oblikovanja, izpostavlja znamčenje kot po-
vezovalni člen.
Vrsta avtorjev izpostavlja inoviranje kot ključni proces v podjetju.
Lee in Benza (2015) potrjujeta, da je inoviranje glavni vir diferenciacije in
konkurenčne prednosti v čedalje kompleksnejšem in hitro spreminjajo-
čem se poslovnem okolju 21. stoletja. Russell-Bennettova in Baron (2015)
trdita, da le nov, svež način razmišljanja poganja razvoj.
Tudi slovenska podjetja delujejo v globalnem okolju, ki se hitro spre-
minja, zato se morajo na spremembe odzivati hitro in prožno. Spremi-
njanje in hitro odzivnost lahko dosežejo z načinom delovanja, to je, da
uporabljajo oblikovalski način razmišljanja. Eden od načinov povečeva-
nja konkurenčnosti je torej tudi spodbujanje dizajnerskega razmišljanja3
in dizajnerske kulture4 v podjetjih.
Johansson-Skoldbergova, Woodilla in Cetinkaya (2013, 121) opisu-
jejo paradoks, ki pravi: V menedžerskem okolju je dizajnersko razmišlja-
nje opredeljeno kot najboljši način biti kreativen in inovativen. V obliko-
valskem okolju pa dizajnersko razmišljanje delno ignorirajo in ga jemljejo
kot nekaj samoumevnega.« Avtorji vzpostavljajo dva pojma, to sta način
»biti« in »razmišljanje«. Oblikovanje razmišljanje in identiteta (biti).
Pri tem avtorji uporabljajo dva različna izraza, prvi je design thinking,
kot ga uporabljajo v poslovnem svetu, drugi pa designerly thinking, kot
je uporabljen v oblikovalskem okolju. Tako opredelijo oblikovalsko miš-
ljenje (design thinking) kot poenostavljeno različico mišljenja oblikova-
nja (designerly thinkinga). Ross (2015) trdi, da je oblikovalsko (dizajner-
sko razmišljanje) nekaj, kar je že inherentno znotraj človeške kognicije; je
ključni del tistega, kar nas dela ljudi. Rosenberg, Chauvet in Kleinman
(2015) menijo, da je lahko design thinking vir konkurenčne prednosti, če
je vgrajen v korporativno kulturo, kakor tudi v strategije, procese in prak
se, sisteme in strukture. Kadar podjetja uporabljajo ali želijo uporablja-
3 V literaturi se pojavljata dva pojma, to sta 'design thinking' in 'designerly thinking'. Oblikovalsko
mišljenje je prevod besede design thinking. Designerly thinking pa lahko prevedemo kot mišljen-
je oblikovanja. Zaradi pomanjkanja slovenskih prevodov in razlag bom v nadaljevanju teksta v ok-
lepajih navajala angleška izraza. V slovenski literaturi smo zasledili zgolj termin dizajnersko raz-
mišljanje, ki ustreza pojmu design thinking, ne pa tudi ustreznega prevoda za designerly thinking.
4 Dizajnersko kulturo prevajamo kot oblikovalsko kulturo in tako v tekstu tudi pišemo.
