Page 14 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 14
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
rell in Chapple (2011), Filbeck in Gorman (2004), Hart in Ahuja (1996),
Iatridis (2013), King in Lenox (2001), Nakao idr. (2007).
Tako nekateri kot npr. Braam idr. (2016) za analizo okoljske uspeš-
nosti uporabljajo razpoložljive okoljske podatke o emisijah, odpadkih
idr., ki jih pridobijo iz okoljskih poročil podjetij. V literaturi pa je zas-
lediti mnogo pripomb na olepševanje informacij, povezanih z okoljski-
mi vsebinami, ki se pojavljajo v poslovnih oz. okoljskih poročilih podjetij
(Deegan and Rankin 1996; GRI 2009; GRI 2013; Swift 2001) oz. neprip-
ravljenost podjetij, da bi odkrili resnične podatke o svojem okoljskem de-
lovanju. Slednje predvsem zaradi strahu, da ne bi poslabšali svojega ugle-
da (Knez-Riedl 2001).
Drugi raziskovalci za ugotavljanje okoljske uspešnosti podjetij upo-
rabljajo objektivne okoljske podatke, ker pa je njihova dostopnost pogos-
14 to slaba (Clarkson, Overell, & Chapple, 2011; Hertin idr. 2004), kvan-
titativno ocenjevanje okoljske uspešnosti pa zahteva podrobne okoljske
podatke, se mnogi avtorji za pridobitev informacij o oceni okoljske us-
pešnosti podjetij poslužujejo že izdelanih indeksov. Tako npr. Emissions
Efficiency Index, ki temelji na razmerju med emisijami strupenih kemika-
lij (TRI) in prihodki podjetja, uporabljajo Filbeck in Gorman (2004) ter
Hart in Ahuja (1996). Predhodno izračunana razmerja, delež reciklira-
nosti nevarnih odpadkov, ki temelji na TRI, uporabljajo tudi Al-Tuwaijri,
Christensen in Hughes (2004) ter Clarkson, Li, Richardson, & Vasvari
(2008). Nakao idr. (2007) pa za vrednotenje okoljske uspešnosti podje-
tja uporabljajo rang lestvice podjetij, ki jih pripravlja presojevalna agenci-
je Nikkei Environmental Management Survey. Predhodno predelani po-
datki, oblikovani v različne indekse, oz. urejeni v rang lestvice pa porajajo
dvom, saj, kot navaja Windolph (2011), presojevalne agencije uporabljajo
različne pristope zaradi različne percepcije o okoljskem delovanju podjetij
ter različnih interesov glede tega. Tudi Schultze in Trommer (2012) razla-
gata, da so verodostojna merila odvisna od razpoložljivosti podatkov kot
tudi od tega, od kod se pridobi podatke.
Zaradi izpostavljenih težav pri pridobivanju in uporabi podatkov za
ugotavljanje okoljske uspešnosti, smo v naši raziskavi oblikovali izviren
pristop kako izračunati okoljsko uspešnost iz neobdelanih in objektiv-
nih okoljskih podatkov, ki so javno dosegljivi, ugotovljeno okoljsko us-
pešnost pa postaviti v povezanost s kakovostjo okoljskega poročanja. Ker
v literaturi ne obstajajo enotne ugotovitve o tem ali obstaja povezanost
med okoljsko uspešnostjo in okoljskim poročanjem oz. ali je ta pozitiv-
na (Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004; Clarkson, Richardson in
Vasvari 2008; Iatridis 2013) ali negativna (Braam idr. 2016; Gray, Kouhy
rell in Chapple (2011), Filbeck in Gorman (2004), Hart in Ahuja (1996),
Iatridis (2013), King in Lenox (2001), Nakao idr. (2007).
Tako nekateri kot npr. Braam idr. (2016) za analizo okoljske uspeš-
nosti uporabljajo razpoložljive okoljske podatke o emisijah, odpadkih
idr., ki jih pridobijo iz okoljskih poročil podjetij. V literaturi pa je zas-
lediti mnogo pripomb na olepševanje informacij, povezanih z okoljski-
mi vsebinami, ki se pojavljajo v poslovnih oz. okoljskih poročilih podjetij
(Deegan and Rankin 1996; GRI 2009; GRI 2013; Swift 2001) oz. neprip-
ravljenost podjetij, da bi odkrili resnične podatke o svojem okoljskem de-
lovanju. Slednje predvsem zaradi strahu, da ne bi poslabšali svojega ugle-
da (Knez-Riedl 2001).
Drugi raziskovalci za ugotavljanje okoljske uspešnosti podjetij upo-
rabljajo objektivne okoljske podatke, ker pa je njihova dostopnost pogos-
14 to slaba (Clarkson, Overell, & Chapple, 2011; Hertin idr. 2004), kvan-
titativno ocenjevanje okoljske uspešnosti pa zahteva podrobne okoljske
podatke, se mnogi avtorji za pridobitev informacij o oceni okoljske us-
pešnosti podjetij poslužujejo že izdelanih indeksov. Tako npr. Emissions
Efficiency Index, ki temelji na razmerju med emisijami strupenih kemika-
lij (TRI) in prihodki podjetja, uporabljajo Filbeck in Gorman (2004) ter
Hart in Ahuja (1996). Predhodno izračunana razmerja, delež reciklira-
nosti nevarnih odpadkov, ki temelji na TRI, uporabljajo tudi Al-Tuwaijri,
Christensen in Hughes (2004) ter Clarkson, Li, Richardson, & Vasvari
(2008). Nakao idr. (2007) pa za vrednotenje okoljske uspešnosti podje-
tja uporabljajo rang lestvice podjetij, ki jih pripravlja presojevalna agenci-
je Nikkei Environmental Management Survey. Predhodno predelani po-
datki, oblikovani v različne indekse, oz. urejeni v rang lestvice pa porajajo
dvom, saj, kot navaja Windolph (2011), presojevalne agencije uporabljajo
različne pristope zaradi različne percepcije o okoljskem delovanju podjetij
ter različnih interesov glede tega. Tudi Schultze in Trommer (2012) razla-
gata, da so verodostojna merila odvisna od razpoložljivosti podatkov kot
tudi od tega, od kod se pridobi podatke.
Zaradi izpostavljenih težav pri pridobivanju in uporabi podatkov za
ugotavljanje okoljske uspešnosti, smo v naši raziskavi oblikovali izviren
pristop kako izračunati okoljsko uspešnost iz neobdelanih in objektiv-
nih okoljskih podatkov, ki so javno dosegljivi, ugotovljeno okoljsko us-
pešnost pa postaviti v povezanost s kakovostjo okoljskega poročanja. Ker
v literaturi ne obstajajo enotne ugotovitve o tem ali obstaja povezanost
med okoljsko uspešnostjo in okoljskim poročanjem oz. ali je ta pozitiv-
na (Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004; Clarkson, Richardson in
Vasvari 2008; Iatridis 2013) ali negativna (Braam idr. 2016; Gray, Kouhy
