Page 65 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
Okoljska uspešnost podjetij 65
visnosti, ki jo spodbuja prav povezava med okoljsko bonitetno agencijo in
podjetjem.
Zaradi navedenih omejitev pri ugotavljanju okoljske uspešnosti pod-
jetij, ki se odražajo predvsem kot pomanjkanje relevantnih informacij,
smo se v naši raziskavi za ugotavljanje okoljske uspešnosti podjetij odloči-
li uporabiti verodostojne informacije o izpuščenih emisijah, ki so objavlje-
ne na spletnih straneh Agencije RS za okolje, ARSO.
Tudi pri slednjih se pojavljajo omejitve. Izpostaviti je potrebno pred-
vsem vrzeli v podatkovnih zbirkah, ki nastajajo zato, ker podjetja ne poš-
ljejo svojih poročil na ARSO v zakonsko določenem roku. Kljub dodat-
nem opozarjanju se dogaja, da se podjetja ne odzovejo oz. pošljejo svojih
podatkov o izpuščenih emisijah z veliko zamudo in zato ti niso vključe-
ni v obdelavo in objavo v podatkovnih zbirkah (Fašing 2010; Šarc 2010;
Tomaževič 2010; Zupančič 2014 in Žitko Štemberger 2014 b). Manjkajo-
či podatki so velika ovira za uspešno longitudinalno spremljanje onesna-
ževanja z emisijami.
Okoljski standard ISO 14001 in okoljska uspešnost
Politika mehkih instrumentov oz. Sistemov ravnanja z okoljem (SRO)8se
vse bolj uveljavlja v mnogih državah. Značilno za te sisteme vodenja, ka-
terih glavni predstavnik je okoljski standard ISO 14001 (EPA 2012), je,
da dosegajo cilje, ne da bi morali sprejeti direktne omejitve skozi zakon ali
povzročiti spremembe z ekonomskimi omejitvami (takse, okoljski dav-
ki, kazni). Eden od ključnih motivatorjev je predpostavka, da so ta orod-
ja zelo učinkovita pot za doseganje okoljskih izboljšav. Kritiki so skeptič-
ni, da ti mehki instrumenti lahko prispevajo k izboljšanju okolja (Hertin
idr. 2004).
Pri nekaterih raziskavah podjetja poročajo o zmerni stopnji okoljske
učinkovitosti, ki je posledica prevzemanja Sistemov za ravnanje z okoljem
(SRO), čeprav je med podjetji opazna znatna variabilnost. Merjeno iz vi-
dika kratkoročne dobrobiti (zaradi nizkih računov za vodo in energijo)
podjetja v glavnem navajajo, da so v primerljivem ravnotežju s stroški pri-
dobivanja SRO. Pri drugih raziskavah ni ugotovljenega pozitivnega tren-
da ne za dobičkonosnost ne za večjo energijsko učinkovitost (Hertin idr.
2004). Tako Trumpp idr. (2013) opozarjajo, da vpeljava Sistema ravna-
nja z okoljem (SRO) ne pomeni tudi, da podjetje avtomatično zmanjša
svoj negativni okoljski vpliv. Poleg tega tudi Christmann in Taylor (2002)
opozarjata, da certifikacija po Sistemih ravnanja z okoljem (SRO), kot sta
8 Sistemi ravnanja z okoljem, wSRO oz. Environmental management systems, EMS (SIST b. l.).
visnosti, ki jo spodbuja prav povezava med okoljsko bonitetno agencijo in
podjetjem.
Zaradi navedenih omejitev pri ugotavljanju okoljske uspešnosti pod-
jetij, ki se odražajo predvsem kot pomanjkanje relevantnih informacij,
smo se v naši raziskavi za ugotavljanje okoljske uspešnosti podjetij odloči-
li uporabiti verodostojne informacije o izpuščenih emisijah, ki so objavlje-
ne na spletnih straneh Agencije RS za okolje, ARSO.
Tudi pri slednjih se pojavljajo omejitve. Izpostaviti je potrebno pred-
vsem vrzeli v podatkovnih zbirkah, ki nastajajo zato, ker podjetja ne poš-
ljejo svojih poročil na ARSO v zakonsko določenem roku. Kljub dodat-
nem opozarjanju se dogaja, da se podjetja ne odzovejo oz. pošljejo svojih
podatkov o izpuščenih emisijah z veliko zamudo in zato ti niso vključe-
ni v obdelavo in objavo v podatkovnih zbirkah (Fašing 2010; Šarc 2010;
Tomaževič 2010; Zupančič 2014 in Žitko Štemberger 2014 b). Manjkajo-
či podatki so velika ovira za uspešno longitudinalno spremljanje onesna-
ževanja z emisijami.
Okoljski standard ISO 14001 in okoljska uspešnost
Politika mehkih instrumentov oz. Sistemov ravnanja z okoljem (SRO)8se
vse bolj uveljavlja v mnogih državah. Značilno za te sisteme vodenja, ka-
terih glavni predstavnik je okoljski standard ISO 14001 (EPA 2012), je,
da dosegajo cilje, ne da bi morali sprejeti direktne omejitve skozi zakon ali
povzročiti spremembe z ekonomskimi omejitvami (takse, okoljski dav-
ki, kazni). Eden od ključnih motivatorjev je predpostavka, da so ta orod-
ja zelo učinkovita pot za doseganje okoljskih izboljšav. Kritiki so skeptič-
ni, da ti mehki instrumenti lahko prispevajo k izboljšanju okolja (Hertin
idr. 2004).
Pri nekaterih raziskavah podjetja poročajo o zmerni stopnji okoljske
učinkovitosti, ki je posledica prevzemanja Sistemov za ravnanje z okoljem
(SRO), čeprav je med podjetji opazna znatna variabilnost. Merjeno iz vi-
dika kratkoročne dobrobiti (zaradi nizkih računov za vodo in energijo)
podjetja v glavnem navajajo, da so v primerljivem ravnotežju s stroški pri-
dobivanja SRO. Pri drugih raziskavah ni ugotovljenega pozitivnega tren-
da ne za dobičkonosnost ne za večjo energijsko učinkovitost (Hertin idr.
2004). Tako Trumpp idr. (2013) opozarjajo, da vpeljava Sistema ravna-
nja z okoljem (SRO) ne pomeni tudi, da podjetje avtomatično zmanjša
svoj negativni okoljski vpliv. Poleg tega tudi Christmann in Taylor (2002)
opozarjata, da certifikacija po Sistemih ravnanja z okoljem (SRO), kot sta
8 Sistemi ravnanja z okoljem, wSRO oz. Environmental management systems, EMS (SIST b. l.).
