Page 64 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti

deležnikov. Lastniki so tudi v prednosti, saj lahko bolje ocenijo okoljsko

uspešnost podjetij kot drugi deležniki. Slednji pogosto niso zmožni ločiti

dobro delujočih od okoljsko neučinkovitih podjetij, ki le oponašajo okolj-
sko odgovorno ravnanje, tj. greenwashing7 (Schultze in Trommer 2012).

Prav zato je potrebno v ocenjevanje v čim večjem obsegu vključiti vse in-

formacije, ki so javno dosegljive in predvsem verodostojne (Windolph

2011). Le na osnovi kvalitetnih okoljskih informacij lahko okoljski de-

ležniki na različnih področjih svojega interesa preverijo skladnost okolj-

skega delovanja podjetij s svojimi zahtevami, kot so zmanjšanje okoljske

nevarnosti (okoljevarstveniki), delovanje v skladu z zakonodajo (vlada),

preprečevanje negativnih učinkov na varnost in zdravje (stanovalci, de-

lavci, kupci), zmanjšanje dviga cen izdelkov, nastalega kot posledica okolj-

64 skih sprememb (kupci), zmanjšanje okoljskih nevarnosti (poslovni par-
tnerji, vlada) (Schultze in Trommer 2012). Primeri, kjer podjetja oddajajo

zaupanja vredne informacije, so okoljska poročila, ki ponujajo deležni-

kom informacije o okoljskem prizadevanju. Poleg tega so tu še osvojeni

certifikati, oznake in priznanja, ki dokazujejo prizadevanja organizacije

za okoljsko usmerjenost (Windolph 2011).

Raziskovalci za študije okoljskega delovanja podjetij sicer lahko upo-

rabijo tudi kvalitativni pristop s poglobljenimi intervjuji, kot npr. Rao

idr. (2009). Na ta način skušajo pridobiti čim bolj izčrpne notranje infor-

macije o dejanskem dogajanju v podjetjih. Tudi slovenska avtorja Rado-

njič in Tominc (2007) sta od vzorca slovenskih podjetij pridobila podatke

o njihovem okoljskem delovanju in vplivu ISO 14001 s pomočjo vprašal-

nikov. Knez-Riedl (2001) opozarja, da je pri podjetjih opaziti nepriprav-

ljenost, da bi odkrili podatke o svojem okoljskem delovanju, predvsem za-

radi strahu, da ne bi poslabšali svojega ugleda.

Trumpp idr. (2013) poudarjajo, da je glede na kazalnike za ugotavlja-

nje okoljske uspešnosti podjetja nemogoče ali vsaj neuresničljivo obliko-

vati pristop v pristojnosti empiričnega raziskovanja, ki bi zmogel vključi-

ti vse okoljske vidike podjetja.

Med pomanjkljivostmi pri vrednotenju okoljske uspešnosti podjetij

Windolph (2011) navaja tudi pomanjkanje standardiziranosti in trans-

parentnosti ter pristranskost. Slednja se lahko izkazuje v npr. preveliki

nagnjenosti do investitorjev ali pa v favoriziranju velikih podjetij, lah-

ko pa tudi v večjem poudarku na ekonomske kot na okoljske vidike idr.

Omejitev pri ugotavljanju okoljske uspešnosti je tudi pomanjkanje neod-

7 Dezinformacije, ki jih organizacija razširja, da predstavi okoljsko odgovorno javno podobo (Ox-
ford University Press 2014).