Page 61 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
Okoljska uspešnost podjetij 61
leta 2008 imenuje »skupni prah«, se je leto kasneje preimenoval v »ce-
lotni prah«. Gre za identično onesnaževalno snov, spremenilo se je le po-
imenovanje (Fašing 2012).
Emisije podjetij z odpadki – obveznosti do monitoringa in poročanja
Predpisi na področju ravnanja z odpadki so sprejeti na osnovi Zakona o
varstvu okolja. Osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov iz našega
obdobja, je Uredba o ravnanju z odpadki (2008) oz. nova Uredba o od-
padkih (2011).
Tako kot zahtevajo predpisi za zrak in vodo, tudi zgornji predpis do-
loča, da povzročitelji enkrat letno in v predpisanem roku oddajo poročila
o ravnanju z odpadki v preteklem koledarskem letu (ARSO b. l. d).
V Uredbi o odpadkih je predpisana mejna vrednost za poročanje o
odpadkih. Ko pri dejavnosti podjetja ali drugi organizaciji nastane več
kot deset ton nenevarnih odpadkov ali več kot pet kg nevarnih odpad-
kov v enem letu, mora povzročitelj odpadkov na ARSO oddati poročilo o
nastalih odpadkih in ravnanju z njimi. V njih morajo zavezanci poleg svo-
jih osnovnih podatkov o podjetju posredovati podatke o vrsti in količini
nastalih odpadkov, podatke o začasno skladiščenih odpadkih in tudi po-
datke o tem, katere od odpadkov je zavezanec ponovno predelal sam, ka-
tere in koliko odpadkov pa je oddal oz. prodal različnim prevzemnikom
in trgovcem z odpadki. Podatki so dosegljivi v elektronski obliki, niso pa
javno objavljeni na spletnih straneh (ARSO), kot to velja pri emisijah v
zrak in vodo. Za podatkovne baze smo prosili vodjo sektorja za odpadke
na ARSO, go. Šarc (2010, 2012).
V metodološkem delu kazalnika Nevarni odpadki, ARSO (2010), je
pojasnjen postopek, po katerem na ARSO poteka zbiranje podatkov o
odpadkih iz podjetij: »Klasifikacijski seznam odpadkov, na osnovi kate-
rega zavezanci poročajo o količinah določene vrste odpadkov, se je spre-
menil v skladu s spremembo evropske zakonodaje v letu 2001. Nekaj spre-
memb je bilo vnesenih tudi leta 2003. Pridobljena poročila se vnese v
zbirko podatkov. Pri tem se opravi kontrola, ali so vsi zavezanci poroča-
li, in se pridobi manjkajoča poročila. Preveri se vsebina vsakega pridoblje-
nega in izpolnjenega obrazca. Če se opazijo pomanjkljivosti, se podatki
uskladijo z zavezancem.«
Poleg predstavitve prednosti in slabosti ARSO-vih podatkov v uvo-
dnem delu tega poglavja moramo izpostaviti informacijo, da sta strokov-
njakinji za odpadke na ARSO, Šarc (2010) in Zupančič (2014), poudarili,
da so podatki o odpadkih v podatkovnih zbirkah na ARSO zelo vero-
dostojni. Nadalje sta pojasnili, da so podjetja po zakonu dolžna poročati
leta 2008 imenuje »skupni prah«, se je leto kasneje preimenoval v »ce-
lotni prah«. Gre za identično onesnaževalno snov, spremenilo se je le po-
imenovanje (Fašing 2012).
Emisije podjetij z odpadki – obveznosti do monitoringa in poročanja
Predpisi na področju ravnanja z odpadki so sprejeti na osnovi Zakona o
varstvu okolja. Osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov iz našega
obdobja, je Uredba o ravnanju z odpadki (2008) oz. nova Uredba o od-
padkih (2011).
Tako kot zahtevajo predpisi za zrak in vodo, tudi zgornji predpis do-
loča, da povzročitelji enkrat letno in v predpisanem roku oddajo poročila
o ravnanju z odpadki v preteklem koledarskem letu (ARSO b. l. d).
V Uredbi o odpadkih je predpisana mejna vrednost za poročanje o
odpadkih. Ko pri dejavnosti podjetja ali drugi organizaciji nastane več
kot deset ton nenevarnih odpadkov ali več kot pet kg nevarnih odpad-
kov v enem letu, mora povzročitelj odpadkov na ARSO oddati poročilo o
nastalih odpadkih in ravnanju z njimi. V njih morajo zavezanci poleg svo-
jih osnovnih podatkov o podjetju posredovati podatke o vrsti in količini
nastalih odpadkov, podatke o začasno skladiščenih odpadkih in tudi po-
datke o tem, katere od odpadkov je zavezanec ponovno predelal sam, ka-
tere in koliko odpadkov pa je oddal oz. prodal različnim prevzemnikom
in trgovcem z odpadki. Podatki so dosegljivi v elektronski obliki, niso pa
javno objavljeni na spletnih straneh (ARSO), kot to velja pri emisijah v
zrak in vodo. Za podatkovne baze smo prosili vodjo sektorja za odpadke
na ARSO, go. Šarc (2010, 2012).
V metodološkem delu kazalnika Nevarni odpadki, ARSO (2010), je
pojasnjen postopek, po katerem na ARSO poteka zbiranje podatkov o
odpadkih iz podjetij: »Klasifikacijski seznam odpadkov, na osnovi kate-
rega zavezanci poročajo o količinah določene vrste odpadkov, se je spre-
menil v skladu s spremembo evropske zakonodaje v letu 2001. Nekaj spre-
memb je bilo vnesenih tudi leta 2003. Pridobljena poročila se vnese v
zbirko podatkov. Pri tem se opravi kontrola, ali so vsi zavezanci poroča-
li, in se pridobi manjkajoča poročila. Preveri se vsebina vsakega pridoblje-
nega in izpolnjenega obrazca. Če se opazijo pomanjkljivosti, se podatki
uskladijo z zavezancem.«
Poleg predstavitve prednosti in slabosti ARSO-vih podatkov v uvo-
dnem delu tega poglavja moramo izpostaviti informacijo, da sta strokov-
njakinji za odpadke na ARSO, Šarc (2010) in Zupančič (2014), poudarili,
da so podatki o odpadkih v podatkovnih zbirkah na ARSO zelo vero-
dostojni. Nadalje sta pojasnili, da so podjetja po zakonu dolžna poročati
