Page 79 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
Empirični del: raziskava okoljske uspešnosti in kakovost okoljskega poročanja ... 79
Pristop zunanje presoje predstavlja interno metodo, ki omogoča oce-
njevanje posameznega podjetja in dovoljuje dostop do okoljskih podat-
kov izključno pooblaščenemu presojevalcu. Eksterni pristopi, katerih na-
men je ovrednotiti verodostojnost okoljskih poročil, uporabljajo javno
razpoložljive podatke o okoljskem delovanju oz. uspešnosti podjetij, in si-
cer na način, da ugotavljajo usklajenost oz. povezanost okoljskih poročil z
okoljskim delovanjem oz. okoljsko uspešnostjo podjetja.
Pri tem raziskovalci pogosto uporabljajo metodo pošiljanja vprašal-
nikov odgovornim osebam za okolje v podjetju, kot so to uresničili Ra-
donjič in Tominc (2007), Xie in Hayase (2007), oz. metodo intervjuja
(Rao idr. 2009). Toda Knez Riedl (2001) zatrjuje, da je zaslediti neprip-
ravljenost podjetij oz. njihovih managerjev razkriti stanje v podjetju gle-
de okoljske težave, saj se bojijo poslabšanja ugleda podjetja s poročanjem
o svojih okoljskih neuspehih oz. premajhnem okoljskem prizadevanju.
Windolph (2011) tudi ugotavlja, da so presojevalne agencije, ki rangirajo
podjetja po njihovi okoljski uspešnosti, pogosto same prisiljene izpolniti
vprašalnike s podatki, ki jih pridobijo iz javno objavljenih virov, npr. let-
nih poročilih podjetjih, ker so managerji v podjetjih naveličani sodelova-
nja v raziskavah. Vzrok je v tem, ker morajo odgovarjati na številna vpra-
šanja v anketah ali zaradi pogostosti takih raziskav.
Hertin idr. (2004) ocenjujejo, da večina raziskav sloni na podatkih,
izdelanih s samoocenjevanjem podjetij. Te raziskovalci pridobijo iz okolj-
skih poročil, spletnih strani podjetij oz. z vprašalniki. Tak primer orodja
za ocenjevanje okoljskega delovanja podjetij je Dow Jones Sustainability
Index (DJSI), oblikovan za ocenjevanje trajnostnega delovanja podjetij, ki
pri svojem ocenjevanju podjetij uporablja predvsem sekundarne vire, kot
so okoljska poročila, interna glasila, spletne strani podjetij, ki so odraz sa-
moevalvacije podjetij. Podatki za DJSI slonijo tudi na zbranih podatkih z
uporabo vprašalnika, ki so prav tako odraz samoevalvacije podjetij. Ana-
lizira tudi informacije, objavljene o podjetjih v tiskanih in drugih medi-
jih. Značilnost pristopov DJSI je, da ne iščejo naključnega vzorca podjetij
za obravnavo, ampak se podjetja sama javijo na ocenjevanje. Predpos-
tavljamo lahko, da imajo podjetja, zainteresirana za osvojitev DJSI, svo-
ja okoljska poročila in ostale podatke zelo dobro pripravljene. Windolph
(2011) zato dvomi v verodostojnost informacij, pridobljenih z DJSI.
Windolph (2011) zatrjuje, da so verodostojne informacije ključnega
pomena za vrednotenje okoljskega delovanja podjetij.
Zaradi zgoraj navedenega se nagibamo k pristopom, ki temeljijo na
uporabi objektivnih in verodostojnih podatkov, objavljenih na seznamih
okoljskih agencij, ki smo jih predstavili pri raziskovalnem vprašanju št. 1.
Pristop zunanje presoje predstavlja interno metodo, ki omogoča oce-
njevanje posameznega podjetja in dovoljuje dostop do okoljskih podat-
kov izključno pooblaščenemu presojevalcu. Eksterni pristopi, katerih na-
men je ovrednotiti verodostojnost okoljskih poročil, uporabljajo javno
razpoložljive podatke o okoljskem delovanju oz. uspešnosti podjetij, in si-
cer na način, da ugotavljajo usklajenost oz. povezanost okoljskih poročil z
okoljskim delovanjem oz. okoljsko uspešnostjo podjetja.
Pri tem raziskovalci pogosto uporabljajo metodo pošiljanja vprašal-
nikov odgovornim osebam za okolje v podjetju, kot so to uresničili Ra-
donjič in Tominc (2007), Xie in Hayase (2007), oz. metodo intervjuja
(Rao idr. 2009). Toda Knez Riedl (2001) zatrjuje, da je zaslediti neprip-
ravljenost podjetij oz. njihovih managerjev razkriti stanje v podjetju gle-
de okoljske težave, saj se bojijo poslabšanja ugleda podjetja s poročanjem
o svojih okoljskih neuspehih oz. premajhnem okoljskem prizadevanju.
Windolph (2011) tudi ugotavlja, da so presojevalne agencije, ki rangirajo
podjetja po njihovi okoljski uspešnosti, pogosto same prisiljene izpolniti
vprašalnike s podatki, ki jih pridobijo iz javno objavljenih virov, npr. let-
nih poročilih podjetjih, ker so managerji v podjetjih naveličani sodelova-
nja v raziskavah. Vzrok je v tem, ker morajo odgovarjati na številna vpra-
šanja v anketah ali zaradi pogostosti takih raziskav.
Hertin idr. (2004) ocenjujejo, da večina raziskav sloni na podatkih,
izdelanih s samoocenjevanjem podjetij. Te raziskovalci pridobijo iz okolj-
skih poročil, spletnih strani podjetij oz. z vprašalniki. Tak primer orodja
za ocenjevanje okoljskega delovanja podjetij je Dow Jones Sustainability
Index (DJSI), oblikovan za ocenjevanje trajnostnega delovanja podjetij, ki
pri svojem ocenjevanju podjetij uporablja predvsem sekundarne vire, kot
so okoljska poročila, interna glasila, spletne strani podjetij, ki so odraz sa-
moevalvacije podjetij. Podatki za DJSI slonijo tudi na zbranih podatkih z
uporabo vprašalnika, ki so prav tako odraz samoevalvacije podjetij. Ana-
lizira tudi informacije, objavljene o podjetjih v tiskanih in drugih medi-
jih. Značilnost pristopov DJSI je, da ne iščejo naključnega vzorca podjetij
za obravnavo, ampak se podjetja sama javijo na ocenjevanje. Predpos-
tavljamo lahko, da imajo podjetja, zainteresirana za osvojitev DJSI, svo-
ja okoljska poročila in ostale podatke zelo dobro pripravljene. Windolph
(2011) zato dvomi v verodostojnost informacij, pridobljenih z DJSI.
Windolph (2011) zatrjuje, da so verodostojne informacije ključnega
pomena za vrednotenje okoljskega delovanja podjetij.
Zaradi zgoraj navedenega se nagibamo k pristopom, ki temeljijo na
uporabi objektivnih in verodostojnih podatkov, objavljenih na seznamih
okoljskih agencij, ki smo jih predstavili pri raziskovalnem vprašanju št. 1.
