Page 78 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 78
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
uporabili. Ti so podrobneje predstavljeni v poglavju 4.2 Pregled pristopov
za presojanje okoljske uspešnosti.
Skozi zgornji pregled literature, pristopov za presojanje okoljske us-
pešnosti iz poglavja 4.2 in po posvetovanju s strokovnjaki z Agencije RS
za okolje smo identificirali okoljske kazalnike za predelovalno industri-
jo in zasnovali indeks za ocenjevanje okoljske uspešnosti podjetij predelo-
valne industrije. To je predstavljeno v poglavju 5.5.1.
Okoljsko poročanje kot odraz prizadevanja podjetij za zmanjšanje
obremenjevanja okolja
Podobno kot pri raziskovalnem vprašanju št. 1 bomo na to vprašanje od-
govorili s pregledom literature.
V zadnjih letih je opazna stalna rast okoljskega poročanja (Jones in
78 Solomon 2010, KPMG 2008, WBCSD 2002). Toda Knez Riedl (2001),
Schultze in Trommer (2012) poudarjajo, da se prostovoljna okoljska po-
ročila, ki jih podjetja posredujejo deležnikom, zelo razlikujejo med seboj,
saj so prostovoljna in niso standardizirana. Razpoložljivost objektivnih
in primerljivih podatkov v poročilih je zato nizka, verodostojnost obja-
vljenih informacij v poročilih pa vprašljiva, saj so managerji motivirani
k temu, da objavijo sebi najbolj ugodna poročila (Windolph 2011), pred-
vsem za ustvarjanje pozitivnega videza (Jones in Solomon 2010).
Da ni enotnega standarda poročanja, dosegljivost, obsežnost in kvali-
teta podatkov pa je med podjetij zelo raznolika, ugotavljajo tudi raziska-
ve Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012), GRI (2009), UNCTAD (2002)
in Wensen idr. (2011)
Do okoljskih poročil je zato potrebno vzpostaviti verodostojnost in
zaupanje deležnikov (Jones in Solomon 2010).
Pojavljajo se različni pristopi, ki poskušajo ugotoviti verodostojnost
okoljskih poročil. Eden izmed njih je vpeljava zunanje presoje, ki se spod-
buja v zadnjih letih. Presojevalci s postopkom neodvisne in zunanje pre-
soje ugotavljajo verodostojnost informacij v okoljskih poročilih (Jones in
Solomon 2010), ker ta niso obvezna, prav tako niso obvezne zunanje pre-
soje kakovosti okoljskih poročil. Tako se podjetja sama odločajo o tem,
ali bodo zaprosila za neodvisno, zunanjo presojo. Raziskava Jones in So-
lomon (2010) je pokazala, da polovica anketiranih managerjev v raziskavi
ni prepričanih v potrebnost zunanje presoje okoljskih poročil za okrepi-
tev verodostojnosti in zaupanja v te, saj so bili mnenja, da notranja presoja
povsem zadostuje. Potencial zunanje presoje, s katerim bi ustvarili boljši
dialog med podjetji in njihovimi interesnimi skupinami o okoljskih vpra-
šanjih, tako še ni izkoriščen.
uporabili. Ti so podrobneje predstavljeni v poglavju 4.2 Pregled pristopov
za presojanje okoljske uspešnosti.
Skozi zgornji pregled literature, pristopov za presojanje okoljske us-
pešnosti iz poglavja 4.2 in po posvetovanju s strokovnjaki z Agencije RS
za okolje smo identificirali okoljske kazalnike za predelovalno industri-
jo in zasnovali indeks za ocenjevanje okoljske uspešnosti podjetij predelo-
valne industrije. To je predstavljeno v poglavju 5.5.1.
Okoljsko poročanje kot odraz prizadevanja podjetij za zmanjšanje
obremenjevanja okolja
Podobno kot pri raziskovalnem vprašanju št. 1 bomo na to vprašanje od-
govorili s pregledom literature.
V zadnjih letih je opazna stalna rast okoljskega poročanja (Jones in
78 Solomon 2010, KPMG 2008, WBCSD 2002). Toda Knez Riedl (2001),
Schultze in Trommer (2012) poudarjajo, da se prostovoljna okoljska po-
ročila, ki jih podjetja posredujejo deležnikom, zelo razlikujejo med seboj,
saj so prostovoljna in niso standardizirana. Razpoložljivost objektivnih
in primerljivih podatkov v poročilih je zato nizka, verodostojnost obja-
vljenih informacij v poročilih pa vprašljiva, saj so managerji motivirani
k temu, da objavijo sebi najbolj ugodna poročila (Windolph 2011), pred-
vsem za ustvarjanje pozitivnega videza (Jones in Solomon 2010).
Da ni enotnega standarda poročanja, dosegljivost, obsežnost in kvali-
teta podatkov pa je med podjetij zelo raznolika, ugotavljajo tudi raziska-
ve Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012), GRI (2009), UNCTAD (2002)
in Wensen idr. (2011)
Do okoljskih poročil je zato potrebno vzpostaviti verodostojnost in
zaupanje deležnikov (Jones in Solomon 2010).
Pojavljajo se različni pristopi, ki poskušajo ugotoviti verodostojnost
okoljskih poročil. Eden izmed njih je vpeljava zunanje presoje, ki se spod-
buja v zadnjih letih. Presojevalci s postopkom neodvisne in zunanje pre-
soje ugotavljajo verodostojnost informacij v okoljskih poročilih (Jones in
Solomon 2010), ker ta niso obvezna, prav tako niso obvezne zunanje pre-
soje kakovosti okoljskih poročil. Tako se podjetja sama odločajo o tem,
ali bodo zaprosila za neodvisno, zunanjo presojo. Raziskava Jones in So-
lomon (2010) je pokazala, da polovica anketiranih managerjev v raziskavi
ni prepričanih v potrebnost zunanje presoje okoljskih poročil za okrepi-
tev verodostojnosti in zaupanja v te, saj so bili mnenja, da notranja presoja
povsem zadostuje. Potencial zunanje presoje, s katerim bi ustvarili boljši
dialog med podjetji in njihovimi interesnimi skupinami o okoljskih vpra-
šanjih, tako še ni izkoriščen.
