Page 224 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 224
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ovega časopisa na obstoječi ravni ipd. Ta antropološka analiza bo obogatila
dosedanja spoznanja s področja slovenske medijske krajine in konvergence
medijev s poudarkom na korelaciji klasičnega množičnega tiska, klasičnih
avdio-vizualnih in novih digitalnih medijev.
Antropologija na medijskem terenu:
Epistemološka opomba in metodološki okvir
Resnično razumevanje in dokumentiranje družbenih procesov kulturne
produkcije zahtevata etnografski pristop. Prakticiranje terenskega dela, ki
ga je mogoče kombinirati z drugimi kvalitativnimi in tudi kvantitativni-
mi metodami, je še vedno najboljši način empiričnega raziskovanja za an-
tropologe, sociologe, etnologe, komunikologe in sorodne družboslovne in
humanistične profile pri njihovem ukvarjanju z družbenimi realnostmi v
njihovih najbolj raznolikih reprezentacijah in manifestacijah. Socialna ozi-
roma kulturna antropologija je že zgodaj spoznala, da če želi resno in per-
tinentno pristopati k družbenim svetovom, v katerih nastajajo, se posre-
dujejo in živijo svoje življenje razni družbeni artefakti in kulturne prakse,
potrebuje dostop do terena, ki omogoča vpogled v živi svet tako običajnih
kakor tudi neobičajnih družbenih aktivnosti in kulturnih praks človekove-
ga udejstvovanja. Kakor so pokazale številne medijske etnografije in antro-
pološke študije komuniciranja,7 se fotografski atelje, filmski studio, dnevna
soba gledalke soap opere, uredništvo časopisa, spletni portal ali klic pre-
ko mobilnega telefona pravzaprav kaj dosti ne razlikujejo od klasičnih te-
renov. Temeljni uvid, ki ga omogoča etnografska metoda, je ta, da je vsako
človekovo udejstvovanje konstitutivno podvrženo zakonitostim družbenih
procesov kulturne produkcije. Film, televizijska oddaja, časopis ali mobilne
komunikacijske performance se nam morda resda najpogosteje kažejo kot
konkluzivne medijske forme v njihovem finalnem rezultatu, toda za njiho-
vo zdizajnirano konstrukcijo po navadi stoji kompleksen in nikakor dolgo-
7 Zaradi količinskega obsega se tukaj omejujemo na omembo le nekaj del za temelj-
ni uvid v polje antropologije medijev in komuniciranja ter medijske etnografije: Ang
1982 in 1990, Askew & Wilk 2002, Banta & Hinsley 1986, Bird 2010, Brady 1999, Brown
1994, Caronia 2005, Caton 1999, Collier & Collier 1986, Crawford & Hafsteinsson 1996,
Crawford & Turton 1992, Edwards 1992, Esbjörnsson & Juhlin & Weilenmann 2007,
Ginsburg & Abu-Lughod & Larkin 2002, Grimshaw & Ravetz 2009, Heider 1976, Hor-
st & Miller 2006, Kottak 1990, Kozinets 2010, Lull 1990, Miller & Slater 2000, Moeran
1996, Naficy & Gabriel 1993, Paterson & Domingo 2008, Peterson 2003, Postill 2011,
Powdermaker 1950, Rollwagen 1988 in 1993, Rothenbuhler & Coman 2005, Ruby 2000,
Silverstone 1998, Spitulnik 1993, Weiner 1997, Willig 2013, Worth & Adair 1972.
224
ovega časopisa na obstoječi ravni ipd. Ta antropološka analiza bo obogatila
dosedanja spoznanja s področja slovenske medijske krajine in konvergence
medijev s poudarkom na korelaciji klasičnega množičnega tiska, klasičnih
avdio-vizualnih in novih digitalnih medijev.
Antropologija na medijskem terenu:
Epistemološka opomba in metodološki okvir
Resnično razumevanje in dokumentiranje družbenih procesov kulturne
produkcije zahtevata etnografski pristop. Prakticiranje terenskega dela, ki
ga je mogoče kombinirati z drugimi kvalitativnimi in tudi kvantitativni-
mi metodami, je še vedno najboljši način empiričnega raziskovanja za an-
tropologe, sociologe, etnologe, komunikologe in sorodne družboslovne in
humanistične profile pri njihovem ukvarjanju z družbenimi realnostmi v
njihovih najbolj raznolikih reprezentacijah in manifestacijah. Socialna ozi-
roma kulturna antropologija je že zgodaj spoznala, da če želi resno in per-
tinentno pristopati k družbenim svetovom, v katerih nastajajo, se posre-
dujejo in živijo svoje življenje razni družbeni artefakti in kulturne prakse,
potrebuje dostop do terena, ki omogoča vpogled v živi svet tako običajnih
kakor tudi neobičajnih družbenih aktivnosti in kulturnih praks človekove-
ga udejstvovanja. Kakor so pokazale številne medijske etnografije in antro-
pološke študije komuniciranja,7 se fotografski atelje, filmski studio, dnevna
soba gledalke soap opere, uredništvo časopisa, spletni portal ali klic pre-
ko mobilnega telefona pravzaprav kaj dosti ne razlikujejo od klasičnih te-
renov. Temeljni uvid, ki ga omogoča etnografska metoda, je ta, da je vsako
človekovo udejstvovanje konstitutivno podvrženo zakonitostim družbenih
procesov kulturne produkcije. Film, televizijska oddaja, časopis ali mobilne
komunikacijske performance se nam morda resda najpogosteje kažejo kot
konkluzivne medijske forme v njihovem finalnem rezultatu, toda za njiho-
vo zdizajnirano konstrukcijo po navadi stoji kompleksen in nikakor dolgo-
7 Zaradi količinskega obsega se tukaj omejujemo na omembo le nekaj del za temelj-
ni uvid v polje antropologije medijev in komuniciranja ter medijske etnografije: Ang
1982 in 1990, Askew & Wilk 2002, Banta & Hinsley 1986, Bird 2010, Brady 1999, Brown
1994, Caronia 2005, Caton 1999, Collier & Collier 1986, Crawford & Hafsteinsson 1996,
Crawford & Turton 1992, Edwards 1992, Esbjörnsson & Juhlin & Weilenmann 2007,
Ginsburg & Abu-Lughod & Larkin 2002, Grimshaw & Ravetz 2009, Heider 1976, Hor-
st & Miller 2006, Kottak 1990, Kozinets 2010, Lull 1990, Miller & Slater 2000, Moeran
1996, Naficy & Gabriel 1993, Paterson & Domingo 2008, Peterson 2003, Postill 2011,
Powdermaker 1950, Rollwagen 1988 in 1993, Rothenbuhler & Coman 2005, Ruby 2000,
Silverstone 1998, Spitulnik 1993, Weiner 1997, Willig 2013, Worth & Adair 1972.
224
