Page 222 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 222
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
tivno posegli v monopol novinarstva in časnikarstva pri ustvar-
janju in posredovanju informacij. Razvoj medijev in novinarstva
ni več vprašanje medijskih lastnikov, njihovih pravic in mono-
polov, ampak je vprašanje prihodnosti civilne družbe, državljan-
skih pravic in demokracije na splošno. Zato mora biti največji de-
lež državne pomoči usmerjen v ustvarjanje drugačnih oblik javne
komunikacije, denimo v medijske zadruge. To so pravne osebe,
ki zadovoljujejo potrebe svojih članov. Člani zadruge so »doba-
vitelji« (avtorji) in »odjemalci« (bralci). Medijska zadruga deluje
na temelju članske samouprave, katere obliko člani sami določi-
jo. Vsak se zaveže, da bo pri svojem delovanju spoštoval profesio-
nalne standarde novinarskega dela. Zadruga se financira izključ-
no iz prostovoljnih mesečnih prispevkov svojih članov. Višino
določijo člani sami, poraba zbranih sredstev pa se objavlja vsak
mesec. Dostop do ustvarjenih vsebin imajo izključno člani, za-
druga pa lahko prodaja prispevke svojih članov tudi drugim me-
dijskim hišam za vnaprej določeno nadomestilo. Medijske zadru-
ge so po naravi svojega delovanja skupnostni mediji, ki delujejo
po načelu samoupravljanja. Ministrstvo za kulturo iz proračun-
skih sredstev zagotovi zagonska sredstva za ustanavljanje medij-
ske zadruge. Višina sredstev ustreza deležu ustvarjenih vsebin in
številu članov (npr. za vsakega člana zadruga na letni ravni sprej-
me 10 evrov dodatne subvencije). Ustrezne institucije zagotovijo
prosti dostop do analognih frekvenc nevladnim organizacijam in
lokalnim skupnostim za ustvarjanje nekomercialnih radijskih in
televizijskih programov. Tudi ti programi se financirajo izključno
iz prispevkov svojih članov in proračuna lokalne skupnosti, znot-
raj katere delujejo. Lokalna skupnost pokrije stroške zaposlovanja
novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev.
– subvencioniranje distribucije kakovostnega tiska vs. davčne olajša-
ve za bralce/-ke: odpraviti bi bilo treba poštne stroške za vse časo-
pise in revije, pri katerih je delež oglaševalskih prihodkov manjši
od npr. 20 %. Tak ukrep naj bi veljal za mnenjske revije, ki ponu-
jajo kakovostne vsebine in projekte raziskovalnega novinarstva.
Država naj vsakemu državljanu dodeli davčno olajšavo za vsakih
100 evrov, ki jih porabi za nakup časopisov. Davčna olajšava bi se
nanašala na časopise, ki izhajajo najmanj petkrat na teden, ob-
javljajo ustrezen delež novičarskih vsebin (npr. 24 širokolistnih
222
tivno posegli v monopol novinarstva in časnikarstva pri ustvar-
janju in posredovanju informacij. Razvoj medijev in novinarstva
ni več vprašanje medijskih lastnikov, njihovih pravic in mono-
polov, ampak je vprašanje prihodnosti civilne družbe, državljan-
skih pravic in demokracije na splošno. Zato mora biti največji de-
lež državne pomoči usmerjen v ustvarjanje drugačnih oblik javne
komunikacije, denimo v medijske zadruge. To so pravne osebe,
ki zadovoljujejo potrebe svojih članov. Člani zadruge so »doba-
vitelji« (avtorji) in »odjemalci« (bralci). Medijska zadruga deluje
na temelju članske samouprave, katere obliko člani sami določi-
jo. Vsak se zaveže, da bo pri svojem delovanju spoštoval profesio-
nalne standarde novinarskega dela. Zadruga se financira izključ-
no iz prostovoljnih mesečnih prispevkov svojih članov. Višino
določijo člani sami, poraba zbranih sredstev pa se objavlja vsak
mesec. Dostop do ustvarjenih vsebin imajo izključno člani, za-
druga pa lahko prodaja prispevke svojih članov tudi drugim me-
dijskim hišam za vnaprej določeno nadomestilo. Medijske zadru-
ge so po naravi svojega delovanja skupnostni mediji, ki delujejo
po načelu samoupravljanja. Ministrstvo za kulturo iz proračun-
skih sredstev zagotovi zagonska sredstva za ustanavljanje medij-
ske zadruge. Višina sredstev ustreza deležu ustvarjenih vsebin in
številu članov (npr. za vsakega člana zadruga na letni ravni sprej-
me 10 evrov dodatne subvencije). Ustrezne institucije zagotovijo
prosti dostop do analognih frekvenc nevladnim organizacijam in
lokalnim skupnostim za ustvarjanje nekomercialnih radijskih in
televizijskih programov. Tudi ti programi se financirajo izključno
iz prispevkov svojih članov in proračuna lokalne skupnosti, znot-
raj katere delujejo. Lokalna skupnost pokrije stroške zaposlovanja
novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev.
– subvencioniranje distribucije kakovostnega tiska vs. davčne olajša-
ve za bralce/-ke: odpraviti bi bilo treba poštne stroške za vse časo-
pise in revije, pri katerih je delež oglaševalskih prihodkov manjši
od npr. 20 %. Tak ukrep naj bi veljal za mnenjske revije, ki ponu-
jajo kakovostne vsebine in projekte raziskovalnega novinarstva.
Država naj vsakemu državljanu dodeli davčno olajšavo za vsakih
100 evrov, ki jih porabi za nakup časopisov. Davčna olajšava bi se
nanašala na časopise, ki izhajajo najmanj petkrat na teden, ob-
javljajo ustrezen delež novičarskih vsebin (npr. 24 širokolistnih
222
