Page 278 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 278
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ponudi nekaj nastavkov za diskusijo. Informatorji, zaposleni na Primorskih
novicah, so se v intervjujih pogosto glorificirajoče sklicevali na služenje jav-
nosti. To so postavljali kot nasprotje tistemu, čemur rečemo ekonomski in-
teresi lastnikov medijev. Še več, služenje javnosti si zamišljajo kot enega
izmed nespornih idealov novinarstva in najvišji postulat obstoja njihove-
ga časopisa, zaradi česar ga opisujejo z najvišjih etičnih leg svoje profesi-
je (npr. INFm2: »mi smo vendarle v službi javnosti«, INFž3: »pravi novinar
je najprej zastopnik bralcev, šele nato predstavnik svojega časopisnega pod-
jetja« ali pa INFž6: »nas morajo zanimati ljudje, ne pa kovanje profitov na-
ših lastnikov«). Toda Mark Deuze meni, da lahko novinarji celo tak ne-
zdvomljen novinarski ideal uporabijo zgolj zato, da legitimirajo agresivne
ali vse bolj interpretativne stile poročanja (Deuze 2005: 447). Novinarski
ideal javne službe, ki ga sodelujoči v etnografiji uredništva izpovedujejo kot
enega najdragocenejših elementov novinarske poklicne ideologije, najde-
va svoje specifične idealizacije tudi pri informatorjih iz etnografije bralcev.
Sogovornica INFž11 je domiselna v svojem obsojajočem zarisu antagonis-
tične distinkcije: »Novinarji bi morali služiti javnemu interesu, in ne kapita-
lističnim in drugim ideološkim usmeritvam. Ampak to je seveda bolj iluzija.
Mislim, da bi morali vsakemu mediju, tudi Primorskim, dodati opozorilo,
podobno tistim na škatlicah cigaretov, naj prebrane informacije jemljemo z
rezervo ... Idealno bi bilo, da bi časopisi služili državljanom, vendar se ne sle-
pim, saj živimo v kapitalističnem sistemu, v katerem mediji služijo predvsem
profitu lastnikov, oglaševalcem ter ideologiji, katero zagovarjajo. Državljani
smo na žalost zadnji interes medijev« (INFž11).
Pri izrisovanju predhodnih diskurzivnih razmerij smo se sem ter tja
že dotaknili tematizacije informatorskih načinov spremljanja medijev, nji-
hovega dostopanja do medijskih vsebin pa tudi preferiranja medijev oziro-
ma medijskih vsebin, na tem mestu pa želimo izpostaviti še eno pomemb-
no razsežnost medijske izkušnje informatorjev, tj. preveriti nivo akterskega
personaliziranega razumevanja medijev, kakršnega so nam zagotovi-
la nekatera splošnejša vprašanja, zastavljena v okviru tematskega sklopa
»Konzumacija medijev«. Tako smo informatorje povprašali, katera oblika
medija je po njihovem mnenju tista, prek katere se da najbolj natančno, ob-
širno in večplastno seznaniti z dogodki. Podane odgovore bi lahko shema-
tizirali v tri skupine. V prvi, ki je bila po zastopanosti večinska, so se znašli
zagovorniki tradicionalne medijske konzumacije, ki dajejo prednost tisku,
predvsem časnikom: »Časopis ima več prostora, je pa vedno nekako en dan
v zamudi. Televizija največ lahko pokaže s sliko, ima pa omejen čas. V mi-
278
ponudi nekaj nastavkov za diskusijo. Informatorji, zaposleni na Primorskih
novicah, so se v intervjujih pogosto glorificirajoče sklicevali na služenje jav-
nosti. To so postavljali kot nasprotje tistemu, čemur rečemo ekonomski in-
teresi lastnikov medijev. Še več, služenje javnosti si zamišljajo kot enega
izmed nespornih idealov novinarstva in najvišji postulat obstoja njihove-
ga časopisa, zaradi česar ga opisujejo z najvišjih etičnih leg svoje profesi-
je (npr. INFm2: »mi smo vendarle v službi javnosti«, INFž3: »pravi novinar
je najprej zastopnik bralcev, šele nato predstavnik svojega časopisnega pod-
jetja« ali pa INFž6: »nas morajo zanimati ljudje, ne pa kovanje profitov na-
ših lastnikov«). Toda Mark Deuze meni, da lahko novinarji celo tak ne-
zdvomljen novinarski ideal uporabijo zgolj zato, da legitimirajo agresivne
ali vse bolj interpretativne stile poročanja (Deuze 2005: 447). Novinarski
ideal javne službe, ki ga sodelujoči v etnografiji uredništva izpovedujejo kot
enega najdragocenejših elementov novinarske poklicne ideologije, najde-
va svoje specifične idealizacije tudi pri informatorjih iz etnografije bralcev.
Sogovornica INFž11 je domiselna v svojem obsojajočem zarisu antagonis-
tične distinkcije: »Novinarji bi morali služiti javnemu interesu, in ne kapita-
lističnim in drugim ideološkim usmeritvam. Ampak to je seveda bolj iluzija.
Mislim, da bi morali vsakemu mediju, tudi Primorskim, dodati opozorilo,
podobno tistim na škatlicah cigaretov, naj prebrane informacije jemljemo z
rezervo ... Idealno bi bilo, da bi časopisi služili državljanom, vendar se ne sle-
pim, saj živimo v kapitalističnem sistemu, v katerem mediji služijo predvsem
profitu lastnikov, oglaševalcem ter ideologiji, katero zagovarjajo. Državljani
smo na žalost zadnji interes medijev« (INFž11).
Pri izrisovanju predhodnih diskurzivnih razmerij smo se sem ter tja
že dotaknili tematizacije informatorskih načinov spremljanja medijev, nji-
hovega dostopanja do medijskih vsebin pa tudi preferiranja medijev oziro-
ma medijskih vsebin, na tem mestu pa želimo izpostaviti še eno pomemb-
no razsežnost medijske izkušnje informatorjev, tj. preveriti nivo akterskega
personaliziranega razumevanja medijev, kakršnega so nam zagotovi-
la nekatera splošnejša vprašanja, zastavljena v okviru tematskega sklopa
»Konzumacija medijev«. Tako smo informatorje povprašali, katera oblika
medija je po njihovem mnenju tista, prek katere se da najbolj natančno, ob-
širno in večplastno seznaniti z dogodki. Podane odgovore bi lahko shema-
tizirali v tri skupine. V prvi, ki je bila po zastopanosti večinska, so se znašli
zagovorniki tradicionalne medijske konzumacije, ki dajejo prednost tisku,
predvsem časnikom: »Časopis ima več prostora, je pa vedno nekako en dan
v zamudi. Televizija največ lahko pokaže s sliko, ima pa omejen čas. V mi-
278
