Page 273 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 273
časopis in njegovi bralci ...
na časopisno produkcijo novic (torej na ravni pripisa). Namen tega sklopa
je ugotoviti, kako informatorji kot bralci tiska in spletnih medijev osmišl-
jajo svoje lastne bralne navade; so se kaj spremenile; zakaj berejo manj ali
več; kako gledajo na idejo, da bi bralci bili vključeni v procese produkcije
novic ali celo upravljanja časnika; kakšen dostop do časopisov imajo ozi-
roma kje jih berejo (doma, v službi, v javni knjižnici); katerim časopisom
dajejo prednost (časnikom, brezplačnikom, tednikom, revijam, tabloidom
ipd.); na kakšen način berejo časopise; kako to, kar izvedo v časopisu, vpli-
va na njihovo življenje ali gledanje na svet ipd.
Tradicionalni vzorec časopisne konzumacije je bil od sredine 19. sto-
letja za časopisna podjetja zelo predvidljiv, saj se je hitro izkazalo, da red-
ni bralci berejo svoje časopise ritualno, na podlagi česar branje časopisa pri
njih tvori navado, ki je avtomatična praksa. In tu so mnogi sociologi poz-
nega 20. stoletja hitro prepoznavali funkcijo časopisa kot ideološkega apa-
rata države, saj so menili, da ideologija deluje skozi ponovljivi obrazec ob-
našanja. Hitro se je tudi pokazalo, da dnevno časopisje ne le piše vsak dan o
nečem, temveč tudi, da s tem, ko izhaja vsak dan, strukturira vsakdan bral-
cev. Branje časopisa postane potreba bralcev. Preobrazi se v psevdonarav-
no opravilo, saj se tako rekoč postavi ob bok drugim vsakodnevnim oseb-
nim opravilom (umivanje, prehranjevanje itd.). Prav tako so časopisne hiše
hitro spoznale, da navezanost bralcev na njihov časopis učinkuje kakor za-
mišljena skupnost oziroma namišljena pripadnost neki časopisni skupnosti
v smislu Benedicta Andersona: bralci nekega časopisa denimo tvorijo skup-
nost, ne da bi se tega zavedali, saj četudi se ne poznajo, imajo vendarle ne-
kaj specifično skupnega, to je branje določenega časopisa in pridobivanje
identičnih informacij ob podobnih okoliščinah. Branje časopisa je v 19. sto-
letju postalo način tvorbe skupnosti, ki živijo v predstavi. To so bile dobe-
sedno časopisne skupnosti, ki so živele v predstavah bralcev. Toda v zadnjih
desetletjih se je razmerje med bralcem in časopisom radikalno spremenilo.
Naša etnografija med informatorji kaže nekaj tipičnih značilnosti
sprememb bralnih navad in odnosa bralcev do tiska današnjega časa, ven-
dar ne gre mimo konzumacije tudi klasičnih množičnih medijev, tj. tis-
ka, radia in televizije. Spremenjenost bralnih navad je opazna pri mlajših
informatorjih, zastopanih v naši raziskavi v starostnem razponu od 15 do
nekako 30 let, in se kaže zlasti z njihovo stalno povezanostjo z računalni-
kom ali mobilnim telefonom, kar jim omogoča konzumacijo novic v stal-
nem toku koščkov ali odkruškov informacij. Navado, ko so bili za bran-
je novic rezervirani določen čas dneva in specialni prostori družabnosti,
273
na časopisno produkcijo novic (torej na ravni pripisa). Namen tega sklopa
je ugotoviti, kako informatorji kot bralci tiska in spletnih medijev osmišl-
jajo svoje lastne bralne navade; so se kaj spremenile; zakaj berejo manj ali
več; kako gledajo na idejo, da bi bralci bili vključeni v procese produkcije
novic ali celo upravljanja časnika; kakšen dostop do časopisov imajo ozi-
roma kje jih berejo (doma, v službi, v javni knjižnici); katerim časopisom
dajejo prednost (časnikom, brezplačnikom, tednikom, revijam, tabloidom
ipd.); na kakšen način berejo časopise; kako to, kar izvedo v časopisu, vpli-
va na njihovo življenje ali gledanje na svet ipd.
Tradicionalni vzorec časopisne konzumacije je bil od sredine 19. sto-
letja za časopisna podjetja zelo predvidljiv, saj se je hitro izkazalo, da red-
ni bralci berejo svoje časopise ritualno, na podlagi česar branje časopisa pri
njih tvori navado, ki je avtomatična praksa. In tu so mnogi sociologi poz-
nega 20. stoletja hitro prepoznavali funkcijo časopisa kot ideološkega apa-
rata države, saj so menili, da ideologija deluje skozi ponovljivi obrazec ob-
našanja. Hitro se je tudi pokazalo, da dnevno časopisje ne le piše vsak dan o
nečem, temveč tudi, da s tem, ko izhaja vsak dan, strukturira vsakdan bral-
cev. Branje časopisa postane potreba bralcev. Preobrazi se v psevdonarav-
no opravilo, saj se tako rekoč postavi ob bok drugim vsakodnevnim oseb-
nim opravilom (umivanje, prehranjevanje itd.). Prav tako so časopisne hiše
hitro spoznale, da navezanost bralcev na njihov časopis učinkuje kakor za-
mišljena skupnost oziroma namišljena pripadnost neki časopisni skupnosti
v smislu Benedicta Andersona: bralci nekega časopisa denimo tvorijo skup-
nost, ne da bi se tega zavedali, saj četudi se ne poznajo, imajo vendarle ne-
kaj specifično skupnega, to je branje določenega časopisa in pridobivanje
identičnih informacij ob podobnih okoliščinah. Branje časopisa je v 19. sto-
letju postalo način tvorbe skupnosti, ki živijo v predstavi. To so bile dobe-
sedno časopisne skupnosti, ki so živele v predstavah bralcev. Toda v zadnjih
desetletjih se je razmerje med bralcem in časopisom radikalno spremenilo.
Naša etnografija med informatorji kaže nekaj tipičnih značilnosti
sprememb bralnih navad in odnosa bralcev do tiska današnjega časa, ven-
dar ne gre mimo konzumacije tudi klasičnih množičnih medijev, tj. tis-
ka, radia in televizije. Spremenjenost bralnih navad je opazna pri mlajših
informatorjih, zastopanih v naši raziskavi v starostnem razponu od 15 do
nekako 30 let, in se kaže zlasti z njihovo stalno povezanostjo z računalni-
kom ali mobilnim telefonom, kar jim omogoča konzumacijo novic v stal-
nem toku koščkov ali odkruškov informacij. Navado, ko so bili za bran-
je novic rezervirani določen čas dneva in specialni prostori družabnosti,
273
